Kdo tam bobna?

Portoroški Zlati boben je nekaj posebnega. Dobijo se propagandni umi od blizu (bolj ali manj vselej isti) in daleč (obvezno s kakšnim slavnim cehovskim gostom) in se odločijo, da bodo "pogruntali" nekaj novega. Letos so se lotili gospodarske krize in lastne prenove. Hitro so po tihem ugotovili, da prenove niti ne potrebujejo: za tolažilne argumente je poskrbel sir Hegarty, človek, ki je v osemdesetih s svojo reklamno umetnostjo med drugim iz prepada potegnil Levi's in ustvaril niz nepozabnih oglasov za Heineken. Portoroške kolege je pomiril s podatkom, da je zdajšnja recesija njegova šesta po vrsti in da so razmere za oglaševanje naravnost idealne. Napovedal je zlato dobo reklame. To je spodbudilo najostrejše ume iz žirij, ki podeljujejo nagrade najboljšim v industriji, k prostodušnemu priznanju, da je letošnja reklamna trgatev manj kisla kot lanska, še vedno pa nekako povprečna. Preroško so oznanili, da zgolj dobra ideja ni dovolj, saj jo je za odličen reklamni izdelek treba tudi dobro izbrusiti in obdelati. Če se prav spomnim, so take vizije v Portorožu začele svetiti pred več kot dvajsetimi leti po nekem zmagovalnem zahodnjaškem TV-spotu, ki je prednost sprednjega avtomobilskega pogona demonstriral z vžigalično škatlico. Mokre sanje novih Evropejcev so narediti reklamno kampanjo za pet evrov in pobrati zlatega leva v Cannesu. Ali vsaj zlati boben v Portorožu.

V Portorožu so torej odkrili, da krize ni. Po tridesetih letih so odkrili tudi marketinški potencial Laibacha. Sicer pa je sijalo sonce, hrana je bila dobra in vino še boljše. Nam, nevednim potrošnikom, ostajajo v prihodnje "trdi oglasi" (kot so poimenovali svojo umetnost oglaševanja razprodaj in trgovskih akcij), reklamno dretje in sem ter tja kakšen povprečen biser, ki ga bodo zveličali na naslednjem portoroškem prijateljevanju. Ter obljuba, da bodo nas, nevedneže, naredili čedalje bolj vidne z intenzivnim vključevanjem v svoj posel. Ker radi verjamemo in smo poceni.

Če reklamni posel res ni v krizi, zakaj je knjiga Nakupologija: Resnica in laži o tem, kaj kupujemo, svetovna uspešnica? Zakaj je avtor knjige skupaj z eno od vodilnih znanstvenic v Oxfordu tri leta raziskoval dva tisoč ljudi in nevrološke odzive njihovih možganov ter meril dražljaje nevronov, ki nadzirajo človekovo zadovoljstvo in zasvojenost? Menda ne zato, da bi z boljšim poznavanjem podzavestnih vzgibov potrošnikov prišel do recepta, kako izbrusiti in obdelati reklamni izdelek. Zaradi katerega se bomo nevedni spet prijeli za denarnico. Samozadovoljstvo reklamnih ustvarjalcev ima ob njihovem govorjenju o krizi in prenovi jasen manevrski smoter: naslikati se želijo kot del rešitve, ne pa kot del problema. Sumim, da nas poskušajo rešiti pred našim odporom do potrošništva in reklam.