Kaj moramo narediti, če želimo v Sloveniji živeti bolje

Dr. Egon Zakrajšek je ekonomist, zaposlen kot član vodstva raziskovalnega oddelka za monetarne zadeve pri ameriški centralni banki FED. Po podatkih baze repec.org, ki beleži raziskovalne dosežke ekonomistov v 81 državah, Egon Zakrajšek spada med pet odstotkov najbolj citiranih ekonomistov na svetu. V ZDA je kot 15-letnik prišel leta 1982, ko je njegov oče, prav tako profesor dr. Egon Zakrajšek, znani slovenski matematik in pionir računalništva na Slovenskem, postal eden od direktorjev pri podjetju Cromemco. Starši so se leta 1994 vrnili v Slovenijo, Egon in sestra sta ostala v ZDA in nadaljevala študij.

So ZDA v težkem gospodarskem stanju? ZDA niso v težkem gospodarskem stanju, stvari so se v zadnjih treh letih bistveno izboljšale. ZDA so na pravi poti do vrnitve k dolgoročni gospodarski rasti.

Bodo ZDA kdaj odplačale svoj javni dolg, ki zdaj znaša več kot 18 bilijonov dolarjev ? Zakaj bi ga odplačale? To vprašanje je smešno, saj predpostavlja, da je dobro, če država nima dolga. Ampak to je brezzvezno. Pametno je, da ima država dolg, kajti brez dolga imaš tudi nižji življenjski standard. Enako posameznik; če bi vse financiral iz svojih prihrankov, bi imel občutno nižji življenjski standard. Vprašanje pa je, koliko dolga lahko ima država in za kaj ga porabi, za kakšne investicije.

Ameriški ogromni javni dolg je v veliki meri ciklična posledica krize, zaradi katere si je država veliko izposodila. Del tega izposojenega denarja je šel v infrastrukturne investicije, del je šel v podporo brezposelnih … A če bi koga skrbelo, da ZDA ne bodo zmogle vrniti dolga, bi bile obrestne mere na njihove izdane obveznice ogromne, so pa realno skoraj nič. Na svetu je ogromno povpraševanje po ameriških obveznicah, zato ker so najvarnejša in najbolj likvidna dolgoročna naložba. Obrestne mere na ameriških obveznicah so temeljne obrestne mere na svetovnih trgih, kot olje, ki poganja globalni finančni sistem.

Pa si bodo ZDA nehale izposojati denar na globalnem trgu? Da, državni primanjkljaj se zmanjšuje. ZDA bodo v nekaj letih ob nespremenjenih trendih prišle iz primanjkljaja v presežek, kar bo zmanjšalo javni dolg. Vprašanje ostaja, kaj je optimalni dolg glede na BDP. To pa je odvisno od demografskih trendov države, njene gospodarske rasti … Projekcije kažejo, da se bo raven ameriškega dolga glede na BDP občutno znižala, nikoli pa ne bo nič, torej da bi bile ZDA brez dolga. To bi imelo negativne posledice za celoten finančni sistem, ker nobena druga država na svetu ne more izdati take količine obveznic s tako nizkim tveganjem.

Za koga je prihodnost svetlejša: za ZDA ali za EU? Iz gospodarskih vidikov seveda za ZDA. Imajo boljšo demografsko sestavo, nataliteto, priseljevanje, višjo potencialno gospodarsko rast ter boljšo politično in gospodarsko ureditev. Če EU monetarne unije, torej enotne denarne politike, ne bo prenesla še na enotno fiskalno politiko, potem bo EU imela ogromne težave. S fiskalno politiko namreč država vpliva na zaposlenost in gospodarsko rast, kar je v razmerah, ko so kratkoročne obrestne mere blizu ničle, zelo pomembno. Brez enotne fiskalne politike je vprašanje, ali lahko EU preživi ali pa bo razpadla. EU ima zelo preprosto izbiro: ali razpad ali premik k večji fiskalni integraciji.

Kaj lahko Slovenija pričakuje letos? Še naprej životarjenje. Razmere so se sicer zaradi svetovnega gospodarskega okrevanja v državi umirile. Res se kaže kratkoročno izboljšanje, a ni mogoče pričakovati odboja v pozitivno rast, ki bi bistveno zmanjšala brezposelnost in dvig življenjskega standarda Slovencev, to je nemogoče.

Kaj pa je treba narediti, da bi se življenjski standard dvignil? Gospodarska rast, ki trenutno sloni na izvozu, se mora prenesti v domačo potrošno in investicije. Slovenija potrebuje finančni sistem, ki bo kreditiral nove perspektivne projekte. Večina bank je še vedno v državni lasti, vprašanje pa je, ali se državne banke sploh ukvarjajo s financiranjem projektov.

Trg dela je v Sloveniji zelo neprožen, dolgoročna nezaposlenost je visoka. Slovenija ima dolgoročne strukturne težave. Dokler se to ne bo spremenilo, ne bo dolgoročne rasti.

Je ob tem Slovenija še socialna država? Po mojem Slovenija nikoli ni bila socialna država. Slovenija je socialna država za sloj ljudi, ki imajo privilegije, da delajo v izredno zaščitenem okolju. Socialna država pa pomeni enakopravnost v smislu enake dostopnosti do javnih dobrin za vse. Seveda mora država pomagati ogroženim. Ampak v Sloveniji socialnost razumemo kot zaščito privilegiranih. Slovenija ima namreč strahotno neučinkovit in socialno krivičen trg dela.

Na eni strani so močni sindikati in zaščiten javni sektor, se pravi okolje brez tržnih zakonitosti in pravil. Na drugi strani so v veliki večini mladi, perspektivni ljudje, ki delajo v brutalnih tržnih razmerah, odvisni so od mesečnih pogodb in zato ne morejo ničesar načrtovati dolgoročno. Pri njih je vse izredno kratkoročno. Ti ljudje absorbirajo vse gospodarske šoke.

Kako je to socialno? Zame je socialno, da se bremena krize in šokov čim bolj enakomerno porazdelijo na vse družbene sloje, ne pa samo na en segment družbe. To je eden od ključnih razlogov, zaradi katerih se nikakor ne strinjam, da je Slovenija socialna država.

Se Slovenija razvija v državo poceni delovne sile brez dodane vrednosti? Ne, ker delovna sila v Sloveniji ni poceni. Težava Slovenije je, da je delovna sila razmeroma draga, in sicer zaradi vseh dodatkov na stroške dela, torej davkov in prispevkov. Ta obremenitev ne spodbuja dolgoročnega zaposlovanja. Ko v Sloveniji nekoga redno zaposliš, izgubiš fleksibilnost, ki pa je nujna za uspešno dolgoročno poslovanje podjetij.

Ne skrbi me, da bi Slovenija postala država poceni delovne sile, temveč da bo še vedno imel moč segment ljudi, ki ima politično podporo, ki je ob pomoči sindikatov glasen na ulicah in povsem nepripravljen na kompromis, medtem ko bo vedno več ljudi potisnjenih na kratkoročen trg dela, kjer bodo povsem nezaščiteni. To bo vodilo v vedno večje socialne razlike in politične prepire. Tu pa se bodo stvari šele začele zapletati.

Kje je sploh konkurenčna prednost Slovenije? Ah, najprej je treba pridobiti tuji kapital. Slovenija bi lahko bila odskočna deska za razmeroma nerazvite države v regiji. A dokler bomo proti tujemu kapitalu in ne bomo izpeljali privatizacije ter reformirali netržnega sistema, bomo izgubljali. Imamo dobro izobraženo delovno silo, ki je računalniško pismena, ima tehnološka znanja, govori tuje jezike, je prožna, inovativna, zna pritegniti tuji kapital. Toda: Slovenci smo se intelektualno in gospodarsko zaprli pred zunanjim svetom. Zdaj plačujemo posledice te zaprtosti.

So evropska sredstva za Slovenijo privid razvojnih prioritet, ki spodmikajo realna tla: na avtocestah z evropskim denarjem gradimo zvočne ograje, za obnovo mostov na regionalnih cestah pa ni denarja. Če lahko dobimo denar iz evropskih sredstev, da se tudi z njim spodbudi gospodarsko rast, je v trenutnih razmerah to dobro. Je pa vprašanje, ali so to res projekti, ki ustvarjajo dodano vrednost. Zasebni kapital išče projekte, ki ustvarjajo čim višjo donosnost. Drži pa tudi, da mora država vlagati v svojo infrastrukturo.

Privatizacija je glavna tema, ki bo očitno letos prevladala v javnem prostoru. Ste podpisali Mladinino peticijo Preprečite razprodajo!? Ja, seveda, med prvimi in z velikimi črkami (smeh, op. p.)! Upam, da bo zdajšnja vlada, ki se je javno zavezala k prodaji 15 državnih podjetij, to izpeljala. To bi bil nujen korak za Slovenijo.

Zakaj? Večina slovenskih podjetij v državni lasti se ukvarja z drugimi prioritetami, kot pa so ustvarjanje novih delovnih mest, investiranje, izboljšanje produktivnosti, prodor na tuje trge, niso inovativna, ne borijo se s konkurenco, temveč se ukvarjajo s politiko. Kaj ta podjetja sploh počnejo? Moj vtis je, da bolj ko so v državni lasti, bolj se ukvarjajo s politiko. Državna podjetja so joški, na katera so prisesani (para)državni paraziti, ki zahtevajo neproduktivne proizvode.

Državna podjetja nujno potrebujejo spodbudo, ki jim jo lahko dajo le zasebni lastniki. Da maksimizirajo dobiček z inovativnostjo, novimi proizvodi in nadzorovanjem stroškov, potrebujejo prave spodbude.

Poglejte največjo slovensko banko NLB: kreditirala je projekte iz političnih in prijateljskih razlogov, ne pa iz gospodarskih.

Je zasebna lastnina zdravilo za Slovenijo? Seveda se je treba zavedati, da zasebna lastnina sama po sebi, zato ker je zasebna oziroma nedržavna, še ne pomeni, da je dobra. Tudi zasebna podjetja propadejo. Ampak to je sestavni del konkurence, to je mehanizem, ki skrbi, da preživijo najboljši in najbolj kreativni. To je kreativna destrukcija, ta pa je gonilna sila, ki viša življenjski standard celotne družbe.

V Sloveniji pa želimo ohranjati državno lastništvo s subvencijami in dokapitalizacijami ter podobnimi triki. Kdo to plačuje? Davkoplačevalci! Čim prej bo slovenski narod to razumel, prej bomo prišli iz zdajšnje godlje. Vsekakor pa se je treba zavedati, da zasebno lastništvo ni recept, da bo vsako podjetje uspešno.

Je bila prodaja Mercatorja hrvaškemu Agrokorju modra odločitev? Odvisno od tega, kako bo posloval Agrokor. Zato ne vem odgovora na vaše vprašanje. Čisto mogoče je, da bo Agrokor kdaj v prihodnosti šel v stečaj. Lahko pa Mercator postane veliko bolj učinkovit, zniža cene svojih izdelkov in poviša njihovo kakovost. Mercator ima možnost, da z večjo produktivnostjo doseže višje plače svojih zaposlenih. Vem pa zagotovo, da bi Mercator v državni lasti šel le še na slabše.

Poglejte finsko Nokio ali kanadskega proizvajalca blackberryjev RIM, ki sta oba propadla. Toda ravno zaradi njunega propada je uspelo Applu in Samsungu.

Vladimir Putin je napovedal, da bo Rusija za okrevanje po padcu rublja potrebovala dve leti. Ali je to mogoče? Odvisno od cene nafte in derivatov. Padec cen nafte na svetovnih trgih je ključni razlog za ruske težave. Če se bodo cene nafte zvišale, bo to ogromno pomagalo Rusiji.

Koliko let pa potrebuje Slovenija za okrevanje v smislu vzdržnega gospodarstva in brez milijardnega zadolževanja? V ZDA v času krize BDP ni padel tako silovito kot v Sloveniji. Poleg tega so imele ZDA neprimerno bolj stimulativno monetarno politiko, kot jo ima ECB, ZDA imajo tudi neprimerno večje finančne spodbude, delujoč kapitalski trg in prožen trg dela. Pri vseh teh razmerah so ZDA po šestih letih še vedno nekoliko pod optimalnim delovanjem. Kaj to pomeni za Slovenijo, ki ima mnogo večje strukturne težave in nima ukrepov za pomoč, si ne upam napovedati.

Govoriti o tem, kdaj bomo prišli na predkrizno raven življenja, je napaka. V Sloveniji imamo za naslednjih nekaj desetletij bistveno nižjo potencialno gospodarsko rast. Mi smo izgubili nekaj, česar nikoli več ne bomo dobili nazaj. Ne za nekaj prihodnjih let, temveč za nekaj desetletij bo Slovenija imela visoko brezposelnost, več desetletij bomo imeli nižjo gospodarsko rast, življenjski standard Slovencev se bo višal zelo počasi. To je tragedija. Tega ne bomo nikoli dobili nazaj.

Ukrepi EU v Grčiji niso prinesli učinkov, država je politično nestabilna in socialno ranljiva. Kateri so bili napačni ukrepi v Grčiji? Napačen ukrep je bilo vztrajanje trojke pri tako silovitem krčenju javnih izdatkov. To je bilo tako hudo, da je s sabo potegnilo celotno grško državo. Menim, da Grčija ne more več ostati v evroobmočju, njen dolg pa bi morali v veliki večini odpisati.

Celotno breme napačnih odločitev države v Grčiji morajo danes plačevati davkoplačevalci, politika, ki je dolga leta vzdrževala državo prek razumnih zmožnosti, pa se je oprala vsakršne odgovornosti. Kakšen bi moral biti prihodnji evropski model za reševanje držav, ki se znajdejo v podobnih težavah? Poglejmo širše: Evropa mora preiti na enotno fiskalno unijo. Ni dovolj, da ECB določa monetarno politiko, EU potrebuje fiskalno unijo. To pomeni izdajo evropskih obveznic, za katere bi jamčila celotna EU. Te obveznice bi bile bistveno cenejša zadolžitev, kot je zdaj izposojanje denarja za posamezno državo. Evropa potrebuje takšne transferje z bogatega severa na revnejši jug. To je davek skupne države in osnovna definicija besede unija.

Denar od evropskih obveznic bi se moral za investicije preliti v revne dele EU, kot so na primer Slovenija, Grčija ali Portugalska. Seveda pa bi te države lahko še dodatno izdajale svoje nacionalne obveznice. Žal je Nemčija zelo proti fiskalni uniji. A če se to ne bo kmalu zgodilo, jaz prihodnosti EU ne vidim več.

V Evropi so vedno glasnejši nasprotniki varčevalnih ukrepov. Vprašanje je, kdaj varčevati. V zdajšnji gospodarski krizi, v kateri je Slovenija, je javno varčevanje napačno. Rešitev za Slovenijo je fiskalna ekspanzija. Ampak kako si lahko to Slovenija sama privošči? Ko je v ZDA padla zasebna poraba, je na to mesto, poleg monetarne stimulacije Feda, stopila tudi država. To je edini recept za okrevanje pri takih ekstremnih krizah.

Toda ko se zadeve stabilizirajo, se mora država umakniti. Čas za varčevanje je v dobrih časih.

Torej zdaj ni čas za zniževanje plač v javnem sektorju? Slovenija mora znižati maso plač v javnem sektorju, vprašanje je le, kdaj. Zakaj je niso leta 2006? Takrat so plače rasle prehitro. Toda ključna težava ni višina plač v javnem sektorju, temveč velikost javnega sektorja. Javni sektor je na žalost glavni zaposlovalec v Sloveniji. Slovenija mora znižati javni sektor in hkrati racionalizirati tudi plače.

Težava je, da je v Sloveniji to mogoče narediti samo takrat, ko je tako hudo, da je obenem tudi najslabše to narediti. To je tragedija.

Kaj so prioritete porabe davčnih prihodkov: kam naj vlada namenja pobrane davke? Vprašanje redistribucije davkov se mi zdi nesmiselno. Temeljno vprašanje je, kako davke zmanjšati, kajti visoki davki so zavora za gospodarski zagon Slovenije. Slovenska vlada bi se morala zavedati, da je davčno breme preprosto previsoko. Morala bi narediti načrt, kako znižati davke, saj bi bil izkupiček pobranih davkov ob nižjih davkih verjetno višji, kot je zdaj.