Hotel Kalifornija

Nekaj več kot šest let po tistem, ko je takratni predsednik ZDA oznanil, da je misija opravljena, je prihodnost misije šele na poti ene prvih resnih preizkušenj. Kako končati? Kako oditi iz bagdadskega Hotela Kalifornija? Slepota in gluhost, ki so si ju ob pohodu na Irak za družabnika vzeli Bush, Cheney in Rumsfeld, je danes kot kaže preteklost. Videti je, da razmere na terenu ostajajo v domeni vojaških generalov in analitikov, ki svarijo pred prenagljenimi potezami in sklepanji. Nauki zgodbe sicer niso nujno prepoznani, jih je pa veliko. Med temi tudi tisti o smislu vstopa v neizsiljene spopade, če sploh lahko najdemo relevanten ali racionalen smisel v spopadanju. Ameriški umik iz Iraka je pravo nasprotje vstopa vanj. Potem ko so ameriški politiki svoje vojake na slepo in prepričani poslali v Bagdad, tokrat generali vodijo ameriške politike k previdnemu sestopanju iz kočljivih razmer. Pred očmi imajo predvsem jutrišnji dan.

Ameriška vojaška navzočnost v Iraku je že lep čas del problema, a je za zdajšnjo vodilno iraško politiko še vedno tudi del rešitve. Iskanje poti naprej v okupaciji je postalo nesmiselno; tovrstne lekcije sicer iz zgodovine poznamo, a nekateri preprosto menijo, da zanje preverjeni nauki ne veljajo. Preizkušnja, pred katero se bo, ne danes, temveč čez več kot dve leti in pol, znašel iraški varnostni aparat, je predvsem odvisna od politične razrešitve osrednjih vprašanj, ki izhajajo iz razmeroma krhke družbene strukture. Iskanje ravnotežja med manjšino in večino, med tistimi, ki so bili pod Sadamom Huseinom izbrani in tistimi, ki danes čutijo svoje poslanstvo, se nadaljuje. Prav tako so vedno znova na ogled razmerja med kurdskim severom in bagdadsko vlado. Če k temu dodamo še naftna črpališča ter s tem predvsem interese zunanjih akterjev, potem je jasno, da je Irak v središču svetovne pozornosti. Strateška in simbolna veljava – uspešno ali neuspešno – izvedenega projekta Novi Irak je neprecenljiva. Iraška ameriška epizoda se še zdaleč ne končuje, izgube zaradi iraške vojne in počasne ter nemirne povojne rekonstrukcije rastejo, pri čemer je še najmanj pomembno, kako visoki so dolarski zneski.

Včerajšnji tvorni nastopi iraških politikov z besedami o povezovalnosti so nedvomno nuja za ustvarjanja vtisa in občutja enotnosti in enaki usmerjenosti različnih interesov in delov družbe. Danes Irak skupaj držijo predvsem politiki in vodje klanov, ki si ne želijo izgube pridobljenega vplivnega položaj, poleg tega pa tudi ameriška vojaška okupacija, ki s svojim “žrtvovanjem” (vojsko in sredstvi) ne dopušča odstopa od začrtanih poti in statusa quo. Nekakšna nova koalicija voljnih.