Jan Tomše

Četrtek,
5. 3. 2015,
14.38

Osveženo pred

5 let, 4 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Bližnji vzhod Sirija Kobane Jordanija Iran Izrael Libanon Savdska Arabija Islamska država

Četrtek, 5. 3. 2015, 14.38

5 let, 4 mesece

"Govorijo, da je bog na njihovi strani. A ko jih ubije ženska, ta teorija pade."

Jan Tomše

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
V arabskem svetu so do žensk z Zahoda, ki dajejo prednost karieri, pogosto zelo kritični, pravi Karmen Švegl, poročevalka RTV Slovenija z Bližnjega vzhoda.

Karmen Švegl z Bližnjega vzhoda poroča že petnajst let, sprva je sodelovala s Pop TV, zadnje desetletje se javlja za nacionalko. Pripovedovalka zgodb z nemirnih žarišč je postala po naključju, zgodilo se je kmalu po 11. septembru, ki je za vedno spremenil svet. Bila je na številnih razburkanih krajih: v Gazi, ob revoluciji v Egiptu, spremljala je, kako je ljudstvo odneslo libijskega diktatorja Gadafija, pred nekaj meseci je na meji med Turčijo in Sirijo vstopila v danes osvobojeni Kobane, ki so ga želeli zavojevati borci Islamske države. Z možem, danskim novinarjem Gunnarjem Willumom živita v Bejrutu, trenutno pa sta v Izraelu, od koder se bosta javljala za nacionalno televizijo. Poročanje o vojni smo tokrat potisnili v ozadje, pred prihajajočim praznikom žensk smo se s Karmen Švegl o pogovarjali predvsem o položaju žensk v arabskem svetu in njihovem pogledu proti Zahodu.

Bliža se osmi marec, dan žena, to je čas, ko je v ospredju položaj žensk v družbi. Kako je z zavestjo o tem na Bližnjem vzhodu? Je v kateri od držav, ki jih poznate, kaj primerljivega temu dnevu? Zanimivo je, da zelo napredni ljudje v arabskem svetu, čeprav jih ni veliko, zagovarjajo položaj žensk, primerljiv s tistim na Zahodu. Na to gledajo z občudovanjem. Je pa tudi ogromno ljudi, med njimi številne ženske, ki mislijo, da je način življenja zahodnih žensk njihova zloraba. Da ženska ni za to, da bo izvajala enaka dela kot moški, in da obstaja neka naravna delitev med nalogami moškega in ženske. Da je ženska v prvi vrsti mati in da ni pomembnejše službe v življenju kot vzgajati lastnega otroka in iz njega narediti dobrega človeka. Prepričani so, da se je na Zahodu primarna vloga ženske razgradila. Na to gledajo skorajda s pomilovanjem. Do žensk na Zahodu, ki dajejo prednost karieri, vzgajanje lastnega otroka pa prepuščajo varuškam in institucijam, so v arabskih družbah pogosto zelo kritični.

O enotnih zapovedih, ki določajo obnašanje žensk v arabskih državah, ni mogoče govoriti. Je pa skupno sicer zelo različnim državam to, da so na eni strani splošna pravila, na drugi pa zelo vplivni lokalni običaji in navade. Pravila obnašanja so določena predvsem znotraj širših družin, klanov. Primer Dubaja: vidimo ga kot moderno mesto, kjer se tujke sprehajajo po plaži v kopalkah, ljudje ležijo na plaži in je ogromno turistov, ki so oblečeni enako kot pri nas na morju. Po drugi strani boste lokalne ženske vedno videli oblečene v skladu z njihovo tradicijo. To so črne tunike z ruto na glavi, včasih s šalom okoli vratu. V Dubaju pa je tudi veliko Libanonk, žensk iz vseh drugih arabskih držav, ki so povsem običajno oblečene.

Za zelo konservativno družbo velja Iran, med arabskimi državami je takšna, če gledamo položaj žensk, Savdska Arabija. Obnašanje žensk v teh državah določa zakon. V vseh drugih zalivskih državah, ki so tudi izjemno konservativne, pa pravila oblačenja niso zapisana v zakoniku ali ustavi, ampak so določena v krogu širše družine. Nekateri moški ne želijo, da njihove ženske same zapuščajo dom, spet drugi nimajo nič proti, da imajo tudi službo. Največkrat o tem odloča moževa družina. Ženska se pogosto ne more sama odločiti, ali bo nosila šal, nikab ali pa bo bolj moderno oblečena, a s pokrito glavo. Možnosti je veliko.

Kakšna, kako stroga pravila veljajo v Dubaju, kjer ste trenutno, za vas, obiskovalko, tujo novinarko? Za domačine v Dubaju sem ves čas tujka. Odnos, ki ga imajo v Dubaju do žensk, Dubajčank, nima z menoj nobene zveze. Dubajske ženske se morajo na javnih prostorih držati pravil, ne pa tudi tujke. Nasprotno mora biti v Savdski Arabiji ženska pokrita in ne sme voziti avtomobila. Tam to velja za vse, tudi za tujke.

Čeprav Savdska Arabija ženskam predpisuje najstrožja pravila vedenja, bodo po drugi strani ženske letos tam prvič dobile volilno pravico. To je prelomnica. Imeli bodo lokalne volitve, kjer bodo ženske lahko volile in bodo lahko izvoljene. A gre za zelo lokalno raven. S poudarjanjem tega ne gre pretiravati. Ne samo glede žensk, ampak tudi širše, saj je v Savdski Arabiji toliko demokracije, da o tem ni vredno govoriti. To je kraljevina, kjer v potnem listu vsakega človeka piše, da je last družine kralja Al Sauda. To je edina država, ki se imenuje po vladajoči družini. Ljudje nimajo posebnega vpliva na politiko. Lokalno raven zastopajo plemenski voditelji, volilna pravica žensk pa je samo kozmetična reforma za njihov vstop v javno življenje. Sicer pa v arabskih državah pogosto slišimo, da so zunaj hiše odločevalci moški, doma pa imajo več besede ženske.

Kako pa je videti takšen zasuk razmerja med žensko in moškim v arabskih domovih? Domačini so zelo previdni, kadar je v hiši tujec. Ob obisku gostov se bo ženska umaknila, prisedli bodo samo moški člani družine. Bom pa kot ženska povabljena v prostore, kjer se zbirajo ženske, in tam lahko vidiš zakulisje družinskega življenja. So pa ženske vseeno previdne in kadar je poleg tuja ženska, svojim možem ne ukazujejo.

Del Zahodnjakov na zakrite muslimanke, ki poudarjajo, da so tako res svobodne, gleda z začudenjem. Po drugi strani pa so bila v preteklosti v Tuniziji kakršnakoli pokrivala pri ženskah določen čas celo prepovedana. Tujci smo velikokrat kritični do tega, kar vidimo v arabskih državah. Burka po moje ni težava, kadar se ženska odloči, da jo želi nositi. Razlog je preprost: ženske ne želijo, da jih moški otipavajo, da jih napadajo, da buljijo vanje, kajti to ni svet, kot ga poznamo na Zahodu, to je lahko precej bolj divji svet. Ženske se v burki počutijo svobodnejše, varnejše, na ulici jih nihče ne moti. Razlogi so torej pogosto prej praktični kot verski. Po drugi strani pa so zalivske države zelo policijske države in zato izjemno varne. Represija nad prebivalci je precejšnja.

Kako se to kaže v praksi? V državah s tršim režimom se ljudje sami zavedajo, da obstajajo omejitve. Nekoč sem želela intervjuvati dolgoletno znanko. Rekla je, da potrebuje dovoljenje moža, on pa je odločil, da raje ne. Skrbelo ga je, kaj bodo rekli drugi in tudi, kaj bo dejal tamkajšnji emir, da morda ne bo zadovoljen in da naslednjič, ko bodo zaprosili za posojilo ali avto, tega ne bodo dobili, ker emirju ne bo všeč, kaj je rekla žena. Zato je bolje, da žena ne govori o ničemer.

Z naše perspektive težko predstavljivo. To je primer samocenzure. Se mi pa zdi, da si ljudje velikih vprašanj, kot so svoboda govora, tiska, enakopravnosti, ne postavljajo toliko, kot si jih mi ali zahodne nevladne organizacije. Že toliko desetletij, stoletij živijo, kot živijo. Tudi na zahodno družbo gledajo z rezervo. Veliko potujejo, v Pariz, London in New York, a vedo, da to ni njihova družba in da so pravila drugačna.

Kako recimo gleda tipičen prebivalec zalivske države na Zahod? Za mnoge je Zahod vzornik. Ne zaradi vrednot, ampak zaradi gospodarskega uspeha. Države so naklonjene kapitalističnemu sistemu, ta se je med vsemi sistemi izkazal za najbolje delujočega. Jordanija, kjer so vedno sodelovali z Zahodom in imeli kapitalizem, je bistveno bolj razvita od Sirije, kjer so imeli socializem. To so zelo preproste stvari brez ideoloških vprašanj: kdo si lahko več privošči, kdo bolje živi in lažje skrbi za svoje družine. Zato v Jordaniji tudi ni bilo nobenega upora. Ne da ljudje živijo izjemno dobro, vendar imajo priložnost, medtem ko sta nadzor in nesvoboda govora omejena zgolj na politiko. Danes tragično razkosana Sirija se je v preteklosti razvijala zelo drugače od Jordanije. Pred začetkom zadnje vstaje je varnostna služba, celoten državni aparat, nadzoroval vse pore človeškega življenja, tudi domače pogovore ljudi. Sirija se ne razvija, ker ljudje nimajo priložnosti, vrtijo se v krogu, ne zaupajo drug drugemu. Poljudno rečeno v arabskem svetu obstajajo mehke in trde diktature, demokracije pa z izjemo Izraela in Libanona v tem delu sveta ni. Libanon je v regiji zagotovo najsvobodnejša družba, relativno demokratična, s tržnim gospodarstvom, ob tem pa tudi z razlikami med revnimi in bogatimi. Čeprav je imel zadnjih 15 let državljanske vojne, napreduje.

Prav Sirija in Libanon sta bili eni izmed prvih držav v regiji, kjer so ženske, to je bilo kmalu po drugi svetovni vojni, dobile volilno pravico. Bistveno je povedati, da so eno pravice na papirju, drugo pa je realnost. V Siriji nihče nima pravic. Ne ženske ne moški. Šala pravi, da so v Siriji ženske in moški povsem enakopravni, saj nihče nima pravic. So pa ženske v Siriji res enakopravne moškim v urbanih središčih. Zelo malo žensk v mestih je pokritih, zagotovo najmanj v regiji. Ženske so po vzoru socialističnih držav, in to je po mojem mnenju ena redkih pozitivnih stvari iz socialistične družbe, v Siriji lahko delale. Če ženska dela, ima svoj denar, se osamosvaja, postaja svobodna, s tem pa dobi tudi več pravic.

Če pogledamo v zgodovino, je bilo eno od izhodišč islama več pravic za ženske. Predislamska družba jim je odrekala marsikaj, nekatere pravice jim je dal islam. Beremo lahko, kako so ženske dobile pravico do poroke, ločitve in dedovanja. Ena od Mohamedovih žena je bila poslovna ženska, druga učiteljica. Na zdajšnjo ureditev, ki izhaja iz islama, gledamo kot na nekaj nazadnjaškega. A ko je bil napisan Koran in ko so pisali hadise (razlage Korana, tolmačenja Mohamedovih dejanj, op. a.), je bilo to izredno napredno. Z vidika islama je ureditev, da ima moški lahko samo štiri žene, napredna, saj jih je imel pred tem po osem. Pravila so bila postavljena z namenom omejevanja. Ženska lahko v islamu deduje eno tretjino, pred tem ni mogla ničesar. Sprašujemo se, zakaj le tretjino, zakaj ne enako kot moški. Ta pravila so stara in dobro bi bilo, če bi jih spremenili. To pa je glavna težava islama, ne dopušča reformnih razlag Korana.

Poglejmo v Rako, prestolnico samooklicanega kalifata Islamske države: posebno žensko policijo sestavljajo Britanke, ki so odšle na Bližnji vzhod. Imajo neomejena pooblastila, znane so kot zelo brutalne, v imenu strogih pravil se znašajo nad domačinkami. Za dekleta, ki so prišla iz Evrope, je bilo očitno treba najti nek prostor. To so dekleta, ki niso vajena sedeti doma in poslušati mož. Hodila so v šolo, bila aktivna v zahodni družbi. Nenaravno za islamiste je, da so osnovali takšen ženski odred, saj v državah v tej regiji ženske niso ne v policiji ne v vojski. To je samo po sebi napredno in ni v skladu s pravili islama. Ni dopustno, da bi se ženske mešale z moškimi. To se gotovo dogaja, saj sodelujejo z moškimi enotami.

Kako na to gledajo lokalne ženske? Lokalnim ženskam se zdi izjemno čudno, da naokoli skupaj hodijo skupine žensk in izvajajo policijske naloge. V njihovih očeh ženska spada domov, k družini, okrog pa hodi kvečjemu z možem, očetom, starejšimi sinovi. Ženski odredi so v razkoraku s konservativnostjo, ki jo pridiga Islamska država. Stvar so si islamisti preprosto izmislili za Evropejke. Te mislijo, da so privržene muslimanke. A to je le vpliv zahodne družbe, z lokalno družbo to nima ničesar skupnega.

Kobane, mesto na sirsko-kurdski meji, je spet svobodno, zelo zaslužne za to pa naj bi bile tudi kurdske borke, ki so se zoperstavile islamistom. Kako je poraz učinkoval nanje, ki ženskam odrekajo malone vse pravice? Ne vemo natanko, koliko to o kurdskih borkah v resnici drži. Določene stvari je treba jemati z rezervo, veliko je zgodb, ki so napol resnične. Imajo pa sirski Kurdi dolgo zgodovino enakopravnosti žensk. Pri njih so ženske borke in so izjemne. V šolah otroke vzgajajo ločeno od staršev, v teh procesih so ženske zelo dejavne. To se ni začelo zdaj. A tudi kurdski vojaški oddelki so na svoj način indoktrinirani. Nekateri otroci so rojeni v tabore, ki delujejo kot sekta. Imajo marksistične slogane po vzoru levičarskih skupin, ki so v Evropi preživete, primer je nemška Rdeča armada.

Islamisti naj bi verjeli, da se jim bodo nebesa z deklicami izmuznila, če jih bo ubila ženska. Islamisti verjamejo, da če že morajo biti ubiti, naj to stori moški. Uspešen odpor Kurdov in Kurdinj je imel nanje, ki se čutijo tako nad drugimi, zagotovo psihološki učinek. Govorijo o tem, da imajo posebno poslanstvo in da je bog na njihovi strani. Ko pa jih ubije ženska, se postavi vprašanje, ali je bog res na njihovi strani. Da bi ženska lahko ubila svetega džihadista? Tega ne dopušča nobena knjiga. To pa pod vprašanje postavi ideološko podlago vsega skupaj. Ideologija, na osnovi katere se borijo islamisti, ne vzdrži.