Francija, G20 in globalna vlada

Konferenca je bila v prvi vrsti namenjena domači javnosti, zato ji tuji mediji niso posvečali pretirane pozornosti. Nasploh se zdi, da se je pomen G20, potem ko se je kriza uradno končala, zmanjšal. No, dejstvo je, da se prav gotovo ni zmanjšal za Sarkozyja, ki mu vsa merjenja javnega mnenja ne kažejo nič lepega. To predsedovanje bo tako pred volitvami ena od zadnjih priložnosti, da trenutne trende preobrne v svojo korist.

Glavna tema Sarkozyjevega programa je regulacija: regulacija finančnih trgov, nadzorovanje mednarodnih finančnih transakcij, reforma mednarodnega monetarnega sistema in tako dalje. Zdi se, da so Francozi v zadnjih letih razvili pravo strast do reguliranja, kar ni sicer samo po sebi niti dobro niti slabo.

V Franciji obstajata dve struji, ki si povsem različno razlagata pomen in vpliv G20: za ene – v glavnem bolj levičarsko usmerjene posameznike oziroma združenja – se je zgodba te skupine končala potem, ko so se na začetku krize dogovorili za nekatere skupne ukrepe. Skratka, G20 je zdaj kakor tista zvezda v vesolju, ki je že zdavnaj ugasnila, a se njena svetloba vidi še dolgo potem. Drugi pa nasprotno v tem vidijo zametek nekakšne globalne vlade, ki bo v prihodnosti regulirala dogajanje v svetu. Kajti brez takšne inštance bodo to vlogo privzeli trgi, to pa ne bi bilo dobro. Tako se kaže naslednja alternativa: ali bo svetu vladal kapital, ki bo kajpada diktiral svoje pogoje in pravila igre, ali pa se bo sčasoma vzpostavila globalna vlada. Ob zadnjem zviševanju cen hrane in goriva naj bi postajala zadeva vse aktualnejša.

Sarkozyjev nastop je bil sam po sebi prepričljiv in pomirjujoč. Očitno se je spomnil, zakaj so ga Francozi izvolili. Edina težava je v tem, da tisto, o čemer je govoril, nima nobene prave zveze z realnostjo in G20. Nekateri so na koncu celo zlobno ugibali, ali namerava kandidirati na listi socialistov. V vsakem primeru je bil človek po tiskovni konferenci pomirjen: ni težave na tem svetu, ki je Sarkozy in kolegi iz G20 ne bi mogli rešiti. Optimizma ni zmanjšala niti njegova previdnost: "Seveda pa je danes nemogoče reči, kaj bo jutri."

A realnost je neusmiljeno udarila še isti dan, saj je ILO (International Labour Organization) izdala do skrajnosti zamorjeno letno poročilo o stanju brezposelnosti v svetu (www.ilo.org). Leta 2010 je bilo na svetu 205 milijonov brezposelnih, kar je enako kot leto poprej in za 27,6 milijonov več kot leta 2007. V razvitih ekonomijah in EU številke še naprej neusmiljeno rastejo. Realni obeti, da bi se stanje v bližnji prihodnosti izboljšalo, so slabi. Ali je potemtakem krize res konec? Smešno vprašanje, seveda je, saj makroekonomski kazalci vendar jasno kažejo, da so globalni BDP, poraba, investicije in trgovina celo presegli ravni iz predkriznega obdobja.

Eno zelo veliko vprašanje je, ali je omenjene težave mogoče rešiti v kontekstu neoliberalizma. Ali ni ves svet Tunizije podpiral ravno zato, ker je bila tako gospodarsko uspešna? Dobro, morda res ni bila najbolj demokratična, je pa bila zato toliko prijaznejša in odprta do kapitala. Zato so jo imeli turisti tudi tako radi. Težava je v tem, da njena revolucija ni bila politične, marveč socialne narave. Nerodno je tudi to, da se njena zgodba prav lahko ponovi tudi kje drugje.

Danes imajo v Davosu res veliko razlogov za proslavljanje: dobra novica je, da je krize res nepreklicno konec. Ampak obstaja še slaba: za večino dobra novica pravzaprav ni dobra.