Sreda, 4. 10. 2023, 17.04
1 leto, 1 mesec
Nov oglas za delo potrdil jedrske načrte Microsofta
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,74
Soj modre svetlobe v jedru jedrskega reaktorja, ki ga povzroča tako imenovani pojav Čerenkova.
Medtem ko se v Sloveniji pogovarjamo, da bi se o gradnji nove jedrske elektrarne v Krškem šele odločali na referendumu čez štiri ali pet let, je ameriški tehnološki velikan Microsoft pravkar razpisal prosto delovno mesto za vodjo programa jedrske tehnologije. Ta bo bedel nad prizadevanji Microsofta, da bi podatkovne centre podjetja z elektriko sčasoma začeli oskrbovati jedrski reaktorji. Vizija Microsofta je namreč, da svoj ogljični odtis do konca desetletja zmanjša na ničlo oziroma da postane celo negativen. Za odgovor na vprašanje, do kdaj oziroma ali sploh lahko podjetju to uspe z jedrskimi reaktorji, je najverjetneje sicer še prezgodaj.
Oseba, ki jo bodo pri Microsoftu najeli za vodjo programa za jedrsko tehnologijo, bo odgovorna predvsem za razvoj in uvedbo globalne strategije, ki bo vključevala majhne modularne jedrske reaktorje in tako imenovane mikroreaktorje, je razvidno iz razpisa za zaposlitev, ki ga je v ponedeljek objavil Microsoft (vir). Gre za vodstveni položaj, katerega končni cilj je določiti način, kako takšne vire energije uporabiti za poganjanje podatkovnih centrov, ki so temelj Microsoftovega oblaka in umetnointeligenčnih tehnologij.
Kitajski Linglong One (Linglong Ena) bo verjetno prvi manjši jedrski reaktor na svetu, ki bo v omrežje začel pošiljati jedrsko energijo. Proces gradnje, avgust 2023.
Microsoft oglasa za delo ni pospremil s kakšno posebno izjavo za javnost ali sporočilom na družbenih omrežjih, v katerem bi konkretneje razkril podrobnosti o lastnem jedrskem programu, a je sicer že nekaj časa jasno, da jedrsko energijo v podjetju vidijo kot eno od mogočih poti do ogljično nevtralnega oziroma celo negativnega poslovanja do leta 2030, kar je cilj, ki ga je računalniški velikan glasno napovedal januarja 2020 (vir).
Ne le to, Microsoft je pred meseci že sklenil partnerstvo z operaterjem jedrskih reaktorjev Constellation, da bo ta z električno energijo oskrboval enega od Microsoftovih podatkovnih centrov v ameriški zvezni državi Virginii.
Majhni modularni reaktorji in mikroreaktorji?
Gre za klasične fisijske reaktorje, v katerih poteka verižna jedrska reakcija, pri kateri težka atomska jedra razpadajo (oziroma se razcepijo) v lažja jedra, pri tem pa se sprošča energija v obliki toplote.
Jedrske elektrarne z majhnimi jedrskimi reaktorji z nazivno močjo do največ tristo megavatov naj bi zasedle do trikrat manj prostora od klasičnih velikih jedrskih elektrarn.
Poglavitni razliki med majhnimi modularnimi (in mikroreaktorji) in velikimi "klasičnimi" jedrskimi reaktorji sta velikost in pa predvsem način nastanka, saj lahko proizvodnja poteka na enem mestu, na primer v tovarni, postavitev in delovanje pa na drugi lokaciji.
Razlika je praviloma tudi v količini energije, ki jo lahko proizvajajo. Pri majhnih modularnih jedrskih reaktorjih ponavadi govorimo o nekaj sto ali celo samo nekaj deset megavatih, pri mikroreaktorjih o nekaj megavatih. Pri velikih jedrskih reaktorjih lahko nazivna moč presega tudi gigavat (reaktor v jedrski elektrarni Krško doseže dobrih 700 megavatov, na primer).
O majhnih in mikro- jedrskih reaktorjih lahko za zdaj sicer govorimo le hipotetično, saj v aktivni uporabi ni še nobenega. Razvijajo jih sicer podjetja v več državah, med drugim v ZDA, na Kitajskem, v Rusiji, Južni Koreji, na Danskem, Švedskem, Češkem, v Franciji in Argentini. Nekateri manjši reaktorji so sicer že v fazi pridobivanja dovoljenj za uporabo oziroma so njihovi proizvajalci dovoljenja že pridobili.
Splošen konsenz v skupnosti, ki razvija oziroma podpira razvoj manjših jedrskih reaktorjev, je sicer, da je njihova komercialna uporaba oddaljena še leta, če ne celo desetletja. Kljub njihovim prednostim, predvsem proizvodnji električne energije brez izpustov, so na poti do splošne posvojitve takšnih reaktorjev še nekatere občutne prepreke, kot sta prostorsko umeščanje in s tem povezano soglasje javnosti. Podatkovni centri, na primer, so zaradi zagotavljanja nizkih odzivnih časov pogosto zgrajeni v oziroma blizu urbanega okolja, lokalne skupnosti pa bodo – tudi zaradi določenih predsodkov o varnosti jedrske energije – morda imele pomisleke ali bodo celo odkrito nasprotovale nameščanju majhnih jedrskih reaktorjev blizu svojih domov.
Microsoft verjame tudi v tehnologijo, ki je sveti gral energetike
Ne le v jedrsko fisijo, torej cepitev atomskih jeder, Microsoft velike upe polaga tudi v jedrsko fuzijo oziroma zlivanje atomskih jeder. Maja letos so namreč sklenili dogovor s podjetjem Helion, da jim bo od leta 2028 dobavljalo elektriko, proizvedeno s fuzijskim reaktorjem.
Šlo je za sploh prvi komercialni dogovor kateregakoli podjetja, ki se trudi z razvojem fuzijskih jedrskih elektrarn, bolj kot za realno pričakovanje, da bo takšen posel res mogoče izpeljati že v petih letih, pa je šlo verjetno za izraz zaupanja, da bo fuzijska tehnologija nekoč postala realnost.
Eksperimentalni fuzijski reaktor vrste tokamak mednarodnega projekta ITER v raziskovalnem centru v Franciji
Fuzija namreč velja za sveti gral energetike, za vir možnosti neomejene in do okolja prijazne energije. Gre za način, kako energija nastaja v zvezdah, tudi na našem Soncu, in sicer z zlivanjem lažjih atomskih jeder v težja, pri čemer se sprošča ogromno energije.
Sveti gral se človeštvu sicer še vedno izmika, saj kljub številnim poskusom do zdaj še ni bilo vidnega pomembnega preboja – z (eksperimentalnim) fuzijskim reaktorjem ustvariti več energije, kot je reaktor porabi, in predvsem reakcijo vzdrževati dovolj dolgo, da pridela dovolj energije za praktične potrebe.
Ljudem je fuzijsko reakcijo, pri kateri se je sprostilo veliko več energije, kot je bilo porabljene, sicer že uspelo sprožiti, a je bila nenadzorovana: v vodikovi oziroma termonuklearni bombi, vrsti jedrskega orožja.
Nekaj takšnega je lani sicer z uporabo laserjev uspelo znanstvenikom v Kaliforniji, saj so pri fuzijski reakciji prvič zabeležili prirastek, ne porabe energije, a pot do komercialne fuzijske energije je po mnenju večine znanstvenikov še dolga in bo morda trajala še desetletja.
