Petek, 11. 3. 2022, 22.06
2 leti, 8 mesecev
Žiga Turk: Trideset let so bile dovoljene sanje, 24. 2. je bil nov dan
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,09
65
24. februarja je Rusija vdrla v Ukrajino, da bi si jo podredila. Ta dogodek bo imel za zgodovino večje posledice kot 11. 9. 2001, a manjše kot 9. 11. 1989, pa čeprav politični marketing iz tega zadnjega datuma ni znal narediti dogodka. Padec Berlinskega zidu ne predstavlja samo simbolnega datuma propada socialističnih režimov, ampak tudi osvoboditev velikega dela Evrope od ruskega imperializma.
24. 2. 2022 je poskus revizije padca Berlinskega zidu. Je poskus obnovitve ruskega imperija. Je še en spopad med tiranstvom in svobodo. In je do zdaj najbolj jasen opomin, da zgodovine ni konec: da koncepti, kot so kri, zemlja, narod, vojska, nacija, niso "preseženi". Je opomin, da nekateri problemi, ki smo si jih v družbah izobilja napihnili okrog pravopis_a, WC-jev, plastičnih slamic, manj kot idealne pravne države in nevljudnih tvitov, zbledijo, ko začnejo padati bombe in ko v internetne teorije zarote začnejo verjeti voditelji nekdanjih velesil. Marsikaj zdaj vidimo bolj jasno.
Protifašistični boj
Z agresijo Rusije na Ukrajino je protifašistični boj slovenske opozicije dobil nepričakovanega zaveznika. Putin je razložil, da se Rusija v Ukrajini bori proti nacifašizmu, proti naslednikom kolaborantov z nacisti in proti nacionalistom, beri: domoljubom. Skoraj kot bi poslušali kakšnega domačega ponosnega naslednika, le da se pri nas politika še ne nadaljuje z drugimi sredstvi.
Ko zdaj dnevno gledamo grozodejstva ruske soldateske nad civilnim prebivalstvom, se spomnimo na izrek Winstona Churchilla: "Fašisti prihodnosti se bodo imenovali antifašisti." In če bi me zdajle podučili, da tega Churchill v resnici ni rekel, je povsem mogoče, da se imate za antifašiste prav v tem smislu. Morda ni bil Churchill, imel pa je prav. V Rusijo se je po kratki otoplitvi v 90. letih vrnila avtokracija, ki zadnje čase dobiva čedalje trše lastnosti. Vzpostavlja se medijsko enoumje, v katerem pluralnosti, ki so jo prinašali od države ali oligarhov neodvisni mediji, ni več.
Slovenija je manjša, manjša je tudi dediščina socializma, manj premožni so tudi oligarhi, krajše njihove jahte in nižje naklade časopisov. Vzorec pa je podoben. Biznis na robu državnih poslov je lažje delati, če skozi svoje medije vplivaš na javno mnenje, gradiš in uničuješ politične kariere ter pomagaš ali škodiš "neodvisnim" predstavnikom ljudstva.
Nedokončani tranziciji
Madžarski "medijski imperij" (televizija z nizko gledanostjo, tednik z majhno naklado in nekaj spletnih mestec) in še nekaj drobiža je tisto, kar je v Sloveniji neodvisno od materialnih, ideoloških in kadrovskih dedičev socializma. Vidni predstavniki opozicije so že napovedali, da bo treba medijsko sceno po volitvah počistiti. Natanko to, kar zdaj dela Putin v Rusiji.
In če bi me zdajle podučili, da je Janša tisti, ki vzpostavlja medijsko enoumje v Sloveniji, vas sprašujem, kako to, da to trditev v en glas ponavljajo skoraj vsi visokonakladni mediji, in to povsem prosto. Če ne nosite aluminijastega pokrivala (ki preprečuje, da vas doseže bluetooth sevanje iz čipov nas, cepljenih proti covid-19), se boste ob tem vsaj zamislili.
Skupni imenovalec Putinove Rusije in tranzicijske Slovenije je nedokončana tranzicija. Putin slavi Stalina, naša opozicija pa Tita in Kidriča. Ruski "mainstream" se nikoli ni kritično opredelil do socializma kot zločinskega sistema in naš se tudi ne zmore enako odločno distancirati od socializma kot se od fašizma in nacizma. V obeh državah so se stvari na začetku premikale v smeri pluralne demokracije, v Rusiji v 90. letih pod Jelcinom in pri nas pod Peterletom, Drnovškom in Janšo. Po letu 2008 je proces zastal, podobno se je Rusija pod Putinom začela vračati nazaj. Pri nas je imel boj za ohranjanje dediščine socializma filozofsko nadstavbo v svetinjah prejšnje države – enobe, samoupravljanje in neuvrščenost.
Imperij vrača udarec
V današnji Rusiji so duhovno opravičilo našli v zmagi v domovinski vojni 1941–45, v ruskem imperiju in sodobnih spisih Aleksandra Dugina. Neverjetno podobno je, kako si vsak nasilen sistem najde visokoletečo filozofijo, ki opraviči zgodovinsko poklicanost za svoja dejanja. Duginove knjige predstavljajo za Putinovo Rusijo to, kar sta bila Mein Kampf ali Protokol modrecev Siona za Hitlerja ali kar je bil memorandum Srbske akademije znanosti za Miloševića. Tukaj ni prostora, da bi predstavili vse za lase privlečene argumente, kjer se mešajo zgodovina, politologija, genetika in okultizem. Podobno kot v prej naštetih primerih pri Putinovem Rasputinu ne gre za spoštovanje izvirnih tradicij, ampak – kot temu pravi Chantal Delsol – za izruvanje, potvarjanje in presajanje spoštovanja vrednih tradicij za potrebe sodobne avtokracije.
Dejstva so precej bolj banalna od Duginovih visokoletečih konceptov in tudi bolj banalna od narativa, da gre za spopad med liberalno demokracijo in avtokracijo. Rusiji liberalne demokracije načelno nič nočejo. Bistvo je drugje.
Rusija je edina evropska država, ki je še vedno kolonialna sila. Druge evropske države so se kolonijam najkasneje po 2. svetovni vojni odpovedale. Z osamosvojitvijo nekdanjih sovjetskih republik se je na prvi pogled tudi z Rusijo zgodilo isto. "Ampak", prvi, je v tem, da sama Rusija vključuje kolonialna ozemlja in poskuse dekolonizacije zatira s silo. Čečenija ni edini del Rusije, kjer neko ljudstvo reda velikosti slovenskega nima izgleda za samostojno državo. Ruska federacija je polna neruskih manjšin. Drugi "ampak" je težnja Rusije, da spet postane imperij, da si tako ali drugače podredi Ukrajino, Belorusijo in še kakšno nekdanjo sovjetsko republiko.
V prvi svetovni vojni so propadli avstrijski, nemški, turški in ruski imperij. Slednjega je Stalin v drugi svetovni vojni, ki jo je v ta namen začel skupaj s Hitlerjem, obnovil in povečal. Sovjetska zveza je potem izgubila hladno vojno. Putin, podobno kot Stalin, išče prilike, da bi Rusiji izgubljeno dobil nazaj. Da je čas imperijev preživet, tega v Rusiji niso "vzeli".
Brezbrižnost Evrope
V Evropi si države več ne domišljajo, da imajo pravico odločati o tem, kakšno oblast bo imel sosed, ali da imajo pravico do kakšnega tamponskega območja. Spore na zahodu in v centru Evrope je rešila Evropska unija. Potrebe po demilitariziranem Porenju ni več. Francija in Nemčija trgujeta, ne vojskujeta. Tudi Rusiji so bila dolgo odprta vsa vrata, za mizo je bila v družbi najbogatejših držav G7, za mizo je bila na koordinaciji NATO–Rusija, z ruskimi raketami smo letali na evropsko vesoljsko postajo. Lahko bi bili eden od nas, če bi to želeli tako močno kot Peter Veliki.
Ampak sodobna Rusija se ni hotela, morda pa je tudi mi nismo želeli, integrirati v zahodne oz. evropske sisteme. V vojni so sicer stvari rade naslikane črno-belo, nekoč bo pa le treba opozoriti, da nezanimanje zahodnoevropskih držav za probleme na vzhodu narašča z razdaljo. V Bruslju se še kar sliši, da je bila širitev na nove članice (ki niso nove že vsaj deset let) napaka. Ignoranca do držav še bolj vzhodno je bila še toliko večja. Tudi do Rusije.
Če imamo kakšno dejstvo v Ljubljani dobesedno pred nosom, je to tisto, da brez Rusije ni evropskega miru. Kongresni trg se imenuje po kongresu velikih si. Rusija je bila ena od njih. Ruski cesar je zadnjo noč poti prespal Pri ruskem carju. Česar Rusi niso "vzeli", pa je, da sistema velikih sil v Evropi ni več, da se vsaj delamo, da smo vsi enaki, in da Rusija nima nobene prirojene pravice po nekem tamponu okrog in okrog sebe. NATO se ni nič rinil na vzhod. Države na vzhodu Evrope so na kolenih prosile, če bi jih sprejeli. Zdaj je očitno, da so vedele, zakaj. Zahod je Rusijo osvajal z McDonaldsi, IKEO in Evrovizijo, vojaško pa ni predstavljal nobene grožnje.
Najprej je Putin leta 2007 na varnostni konferenci v Münchnu napovedal obnovo velike Rusije, šest let kasneje se je zgodil Majdan in odločnejša orientacija Ukrajine proti Zahodu. Pač ne moreš kar gledati, ko ti v soseščini raste država z ambicijami iz prejšnjega stoletja. Paradoks je, da bi Rusija lahko bila velika, če si ne bi želela postati velika na silo.
Črni labodi
Zadnje čase se nam nekam pogosto dogajajo stvari, za katere smo mislili, da se ne morejo zgoditi. Mislili smo, da so globalne epidemije in evropske vojne stvar preteklosti. Nassim Taleb dogodkom, za katere naš racionalni um misli, da se ne morejo zgoditi, pravi črni labodi. Kdo bi si mislil, da lahko prileti tudi črni labod, če se nihče ne spomni, da bi kdaj kakšnega videl. Črni labodi so se človeštvu dogajali od nekdaj. Dovolj redko, da jih nihče ni resno napovedal. Dovolj pogosto, da so civilizacije oblikovale kulturo, vrednote, institucije in načine vedenja, ki ustvarjajo družbeno žilavost, ki v nepredvidenih situacijah olajšajo preživetje. Marsikaj od tega se nam zdi preživeto, zastarelo, nepotrebno. Da je koristno, se zavemo šele, ko do nepredvidene situacije pride.
Če bi bila narod in nacionalna država preživeta koncepta, Putin ne bi počel, kar počne, niti ne bi Ukrajincem nič pomenilo, da imajo svojo suvereno državo. Domoljubje in druge oblike družbene kohezivnosti v krizah pomagajo. Dvomim, da se v Ukrajini zdajle kdo norčuje iz "domoljupcev", kot se pri nas tisti bolj butasti podporniki opozicije. Tudi velja, da če hočeš mir, se moraš pripravljati na vojno. Putin ne bo odnehal, če bomo dovolj vrteli Lennonovo Imagine ali če bomo paradirali za mir. Da je narod složen in povezan, je v dobrih časih čisto "fajn". V krizah pa je od tega odvisno preživetje.
Če je bilo do 24. 2. bedasto slovenski volilni boj strukturirati okrog vprašanja, ali si za ali proti Janši, je to po vrnitvi vojne v Evropo politikantsko, neodgovorno in samomorilsko. Zgodovine se bo v naslednjih mesecih in letih zgodilo veliko. Države, ki ne bodo složne glede osnovnih vprašanj in ne bodo operativne, ko bo treba izvajati politike, ki bodo notranje sprte, kjer si bodo nagajali, kolikor se bo dalo … bodo potegnile dosti krajšo kot v mirnih časih, ko te pač nese tok ne glede na to, kako se pobalinsko "špricaš" in "tunkaš" med seboj.
Skratka
Nobenega vprašanja ne bi smelo biti, kje so simpatije današnje Slovenije. So na strani rušenja Berlinskega zidu, so na strani svobode in demokracije, so na strani omejevanja imperialnih ambicij Rusije. Če bi si prej še lahko privoščili, da bi nam vladali začetniki, si jih zdaj ne moremo, tudi tistih ne, ki so začetniki že več kot en mandat. Čas je za resne politike, ki razumejo, za kaj gre, ki imajo mednarodne stike, ki imajo na svetovnem odru kaj povedati. Tudi v opoziciji bi morda eno tako osebo lahko našli. Bolje bi se počutil, če bi vsi, levi in desni, začeli kazati znake, da so sposobni sodelovanja.
Med nami so tudi taki, ki pravijo, da je krivda za vojno deljena, in vidijo priložnost za revizijo padca Berlinskega zidu, revizijo evroatlantske uvrstitve Slovenije in utrditev dediščine preteklosti. Že pred vojno so govorili, da bodo te volitve zgodovinske. Zdaj bodo še bolj. Zgodovinsko bo treba potrditi, da smo zvesti odločitvam iz let 1989–1991, da smo na strani demokracije in svobode, da smo proti tiranstvu in ostankom preteklosti. Okrog tega bi se morali poenotiti, to bi morala biti os slovenske politične sredine.
Trideset let so bile dovoljene sanje, 24. februarja je nastopil nov dan. Treba mu bo biti kos. Ruska agresija je zato še kako predvolilna tema.
65