Žiga Turk: Kaj verjeti prvega aprila?

Da si lahko izbiramo čas oziroma koliko kaže ura, ko je sonce najvišje na nebu ali ko je noč najtemnejša, je del iste utvare, kot da lahko prosto izbiramo, ali imajo ženske penise in ali so moški lahko noseči. Namreč, da se lahko, zbrani v dovolj velike skupine, odločimo karkoli, ne glede na to, kaj pravijo Bog, fizika ali biologija. Človek, da je merilo vsega, vsak posebej, kot se je motil že Protagora.

Nismo več zgolj jedli od drevesa spoznanja in se z Adamom in Evo naučili razlikovati med slabim in dobrim, resnico in neresnico. Odločamo lahko, kaj je dobro in kaj slabo, kaj je res in kaj ni. Vsak posebej ali pa, še bolj nevarno, zbrani v dovolj velike skupine. Kot je bil rekel George Carlin, "nikoli ne podcenjuj velikih skupin butastih ljudi". Velike skupine (povprečno pametne) se v demokracijah zberejo in izberejo oblast. Čisto dovolj velike skupine (ne nujno povprečnih) se najdejo tudi na družbenih omrežjih.

Foto: Thinkstock Tekoči posli

Tu ne bomo o tem, kako je ljudstvo demokratično izbralo oblast, ki ji je po slabem letu najprej zmanjkalo ukrepov prejšnje vlade, da bi jih razveljavljali, potem se ji je izpel populistični antijanšizem, zmanjkalo je dejanj kulturnega boja tipa RTV ali Muzej osamosvojitve, po vseh menjavah ni več koga odstaviti. Ne bomo o tem, da se te dni kaže, da se odsotnosti ukrepanja včeraj ne morejo več pokrivati s še večjimi obljubami za jutri. Ljudstvo ima tako oblast, kot si jo zasluži.

Zanima pa me, zakaj so ljudje verjeli, da bodo prišli v 30 dneh do specialista, zakaj menijo, da lahko prosto izbirajo, koliko je ura opoldne, da prosto izberejo, ali moški lahko rodijo, ali verjamejo, da je svet zarota Rothschildov, Bilderbergov, Judov, Svetovnega gospodarskega foruma, Wall Streeta, neoliberalnega kapitala, patriarhalnih belskih elit in podobno. Z zadnjega seznama izvolite prosto izbrati "ampak to je pa res" glede na svoje ideološke kolesnice.

V zadnjih desetletjih se je že dramatično spremenil odnos do življenja, torej rojstva in smrti, do družine, do naroda. Še huje pa je, da se je spremenil odnos do resnice. To je v ozadju prej naštetih zablod. Ne morem, da ne bi citiral G. K. Chesertona, da ljudje, ki nehajo verjeti v Boga, ne nehajo verjeti, ampak so sposobni verjeti karkoli.

Resnica

Resnica ni enostaven pojem. Inženirski pogled bi bil, da je resničen tak opis sveta, ki nam omogoča dobre odločitve – recimo glede potresov in stavb na potresnem področju je resnica o konstrukcijah, materialih in potresih tisto, kar nam omogoča, da zgradimo stavbe, ki se ne bodo podirale. Bolj na splošno je resnica tisto, kar skupnosti omogoča preživetje. Skupnostim, ki živijo v resnici, gre bolje kot tistim, ki živijo v laži. Precej banalna resnica je na primer, da bodo rastline, če jih zalivaš, rasle in eni se bodo pač potrudili in zgradili namakalne kanale. Kdor ima za resnico, da rastline rastejo, če jim predvajaš Mozarta, bo pač lačen.

Foto: Reuters

Sociološki motiv za življenje v resnici je, da to omogoča lažje sobivanje in sodelovanje skupnosti. Skup-nost je lažje skup-aj, če ima več skup-nega. Recimo vedenje o svetu. Pomaga, če ima na primer cel trop ljudi isto vedenje o tem, kje je izvir vode, in nima vsak svoje resnice. Prihranjene jim bodo debate o tem, kam po vodo. Najlažje se bo poenotiti o tem, kje je izvir, če bo obveljalo, da je tam, kjer je v resnici.

Zadeve, kjer lahko naravo vprašamo, kaj je res, so preproste in znanstvenikom začetnikom se zdi, da bi o vseh resnicah lahko odločali znanstveno. Niso pa vse zadeve take. Tudi pri teh velja, da mora biti resnica koristna in skupna. Ali pa vsaj koristna, ko gre za terapevtske resnice – da nekaj verjamemo, da gremo osebno lažje skozi življenje.

So pa mehanizmi, ki vplivajo na to, kaj imamo za resničnost, še drugi. Če ima nekaj logiko ali vsaj vzorec, si zadevo lažje zapomnimo in o njej lažje razmišljamo in ima večje možnosti, da obvelja za resnico. Če je narava izdelek racionalnega stvarnika – to uči vera – ali pa je podvržena zakonitostim, ki so logične – to uči znanost –, jo lažje razumemo. Zaporedje številk, v katerem je nekakšen red (2, 4, 6, 8 ali 1, 4, 5, 9, 13) si lažje zapomnimo, kot če se nam zdi, da so našteta naključno (1, 4, 7, 11, 14 (niso)).

Množico pojavov lažje sprejemamo, če se zdijo del neke logike ali načrta. Za načrt pa si želimo videti načrtovalca. Da je svet ustvaril Bog, da potrese povzročajo želve, da slabe letine povzročajo čarovnice ali pa, da so epidemijo covid-19 povzročile elite v Washingtonu, Pekingu ali Bruslju, so del istega mehanizma – želja videti svet, v katerem so vzorci in zakonitosti, v katerem ni naključij. V ozadju je volja po smislu, o čemer je z drugega vidika pisal Viktor Frankl.

Teorije zarote

Skrajni primer, da ljudje nekaj verjamejo, ker hočejo to verjeti, so vse mogoče teorije zarote. Van Prooijen in van Vugt pišeta, da ima teorija zarote pet značilnosti: (1) med dogodki vidi vzročno povezanost, (2) te dogodke nekdo nalašč povzroča, (3) ta nekdo ni nikoli sam, ampak gre za skupino zarotnikov, (4) zarotniki drugim poskušajo škodovati ali jih vsaj nalagati in (5) teorije zarote so zavite v tančico skrivnosti.

Avtorja utemeljujeta, da ima verovanje v teorije zarote evolucijske temelje: da so se morali naši kamenodobni predniki varovati pred zarotami, ki bi jih proti njim pletel drug del plemena. Po tej logiki bi morali biti moški (ki so se bojevali za prevlado) bolj dovzetni za teorije zarote, temu pa empirične raziskave ne pritrjujejo.

Sam bi k naštetim kriterijem za teorijo zarote dodal še dvoje. (6) Teorija zarote ima za seboj fanatične vernike. In (7) za te ljudi oziroma za teorijo zarote ne obstaja preizkus, ki bi teorijo ovrgel. Če vernike v teorijo zarote vprašate, kaj bi jih pa prepričalo, da so ljudje res pristali na Luni in vse skupaj ni bilo posneto v Hollywoodu, ne bodo znali predlagati nič izvedljivega. Zato in zaradi fanatičnosti je diskusija z njimi nemogoča.

Veliko teorij in prepričanj izpolnjuje pogoje, naštete v točkah od 1 do 6, ampak dokler jih obravnavamo kot teorije, ki so po Popperju ovrgljive, in dopuščamo možnost, da se motimo, ni vse izgubljeno.

Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Resnica kot civilizacijska pridobitev

Okovi civilizacije so nam nekoč odločno odsvetovali pohlep, požrešnost, pohoto, napuh, zavist, lenobo in podobno. Da bi imel čim več, pojedel čim več, jih zaplodil čim več … To so naravni človeški instinkti, ki se jim je lahko in udobno vdati. Da se jim odpovemo, terja napor. Prav tako terja napor, da ne verjamemo tistega, kar nam je udobno verjeti, in iščemo, kaj je res. In ne samo potrditve za tisto, kar želimo verjeti. Ker boste na internetu našli potrditev za čisto vse in pisci lažnih novic vam bodo radi ustregli.

Prva božja zapoved pravi "veruj v enega Boga". Če odmislimo Boga, potem ta zapoved uči, da ne smemo verjeti česarkoli. Da je treba paziti, v kaj verjamemo. Da se je treba potruditi, da ne verjamemo česarkoli, da ne verjamemo v zlato tele.

Kak znanstvenik začetnik vam bo odgovoril, da zapoved uči, da bi verjeli stvari, o obstoju katerih nimamo znanstvenega dokaza. Imamo pa znanstveni dokaz, da verjeti v Boga ni slabo, ker je civilizacija, ki je vanj verjela, najprej izšla iz egiptovske sužnosti (omenjam, ker bo ravno velika noč), pred kratkim pa vzpostavila znanost, moderno medicino, moderno kmetijstvo in postavila človeka na Luno.

Skratka

Resnica, kjer lahko vprašate naravo, je samo ena in z znanstvenimi metodami se ji bližamo. Resnica, kjer lahko vprašate evolucijo, je tudi samo ena, ampak od časa do časa, s tresočo roko, pridemo do boljše. O vsem drugem pa ne vemo dovolj, da bi lahko trdili, kaj je res, še manj pa, da je resnic več.

Civilizacija je napredovala, ker ljudje niso svobodno počeli vsega, kar bi si želeli. Sem spada tudi to, da niso verjeli vsega, kar bi jim bilo prijetno ali udobno verjeti. Zato ne smete verjeti vsega, kar si želite verjeti ali kar je udobno verjeti. Recimo, da pridete v 30 dneh do specialista ali da je bil covid-19 zarota.

To pa ne pomeni, da ne smete verjeti čisto ničesar, kar si želite verjeti.