Zapiski očeta: preberite, kako z družino preživi v karanteni

Vsak dan do tega težko pričakovanega preklica bom napisal eno stvar, zaradi katere je življenje danes lepše, kot je bilo še pred tednom dni. Pozivam druge, da svoje podobne razloge zapišejo v komentarju. Naj se jih nabere čim več. Naj se jih nabere malo morje. #UdariKoronoNazaj

#UdariKoronoNazaj 1.: Ful sem vesel, ker ljudje ne izgorevajo več na vsakem koraku. To je bila beseda lanskega leta pri nas, izgorevanje. Če si zaprt v domači dnevni sobi, ležiš na kavču in šteješ navidezne zvezde, si marsikaj (zdolgočasen, jezen, zaspan, brezidejen, spokojen itd. 😊), zagotovo pa nisi izgorel. Hvala ti, virus, zaradi tebe so ljudje končno postavili svoje zdravje pred zaslužek.

#UdariKoronoNazaj 2.: Peti dan karantene in s tamalima smo že povsem prevzeli nov ritem. Vstajamo ob devetih, dopoldne se igramo, po južini tamalo uspavam in se še sam uleže za kakšno urico, spet veliko igre, zvečer grem pa še na daljši sprehod in si kasneje privoščim uporniško pivo (doma, da ne bo pomote). Sploh si ne predstavljam, da bi si spet nastavil budilko. In od ustreznih organov zahtevam, da tudi potem, ko se stanje stabilizira, uzakonimo popoldansko siesto. Siesta, siesta!

#UdariKoronoNazaj 3.: Poskušam se "okužiti" z otroškim pogledom na svet in vsem, kar se trenutno dogaja v njem. Tako zlahka sprejmejo vse, kar se dogaja in jih obdaja. Povedal sem ji, da je vrtec do nadaljnjega zaprt, in je rekla okej. Da ne more iti prijatelčkom na obisk zaradi virusa in je rekla okej. Da ne more z mano v trgovino in je rekla samo okej. Da je igrišče, kjer preživimo večino prostega časa, trenutno zaprto, pa je rekla okej. Celo to je dodala, da ji je kar všeč zdaj, ko je virus, ker smo veliko skupaj. Okej, ji odgovorim. Okej, si mislim. Ti obvladaš to igro, ki se ji reče življenje, že veliko bolje kot jaz. To je čisto okej.

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

#UdariKoronoNazaj 4.: Iskreno me je skrbelo, da bodo ti časi karantene pokazali tudi našo najgršo stran. Več si z nekom, bolj ti gre ponavadi na živce. Ampak smo nepričakovano kar nekoliko odmislili napake drug drugega, ki nas motijo vedno manj. Vem, kaj hoče žena, kaj pričakuje prvi otrok in kakšen ritem ima drugi. Bolj se spoznavamo, manj si gremo na živce. Če se bo ta karantena kar podaljševala, me že malo skrbi, da se bomo od vsega cukra stopili kot sladoled na vroč poletni dan. V boju z družinsko osladnostjo mi je moja štiriletnica včeraj rekla: "Očka, rada te imam, ampak me tudi jeziš. Zdaj me pa nehaj, sicer bom mamici povedala." To je pa nevarnejša grožnja od vsake epidemije.

#UdariKoronoNazaj 5.: Kot verjetno veliko drugih ljudi se v teh dneh precej več sprehajam. Sam ali z mojimi puncami, na varni razdalji, da ne bo pomote. In tako srečam veliko drugih ljudi. In opažam, da je med nami vedno več solidarnosti. Da se lepo pozdravimo. Da smo veseli, da smo zdravi, in da smo veseli, da le vidimo drug drugega. Neznanci so nam bližje. Prijatelji še bližje. Družina pač najbližje. Medtem ko mora veliko ljudi v teh nemogočih razmerah še vedno vsak dan v službo (kapitala), medicinske opreme za najbolj ogrožene ni dovolj, omejitve nas spremljajo na vsakem koraku, vlada pa si je povečala plačo za ta peklenski teden "dela", ki je za njimi, smo si ljudje bližji kot kadarkoli prej. Nikoli nismo bili toliko narazen, a zato tako blizu.

#UdariKoronoNazaj 6.: Ker smo toliko skupaj, odkrivam veliko novih stvari o svojih otrocih (o ženi nisem izvedel nič, česar nisem vedel že prej, vem, kdaj je pravi trenutek, da se umaknem, in to je najbolj pomembno). Ugotovil sem, da me moja štiriletnica skoraj vedno premaga v igri spomin, pa ji tega ne puščam. Zato sem ji včeraj rekel, da ima spomin kot slon, pa je bila hudo užaljena. Nisi še tako daleč, mala, da bi vse razumela, hehe.

Druga, ki bo čez nekaj dni dopolnila leto in pol, pa ima zelo zanimiv način izražanja naklonjenosti. Najprej me udari, potem se pa močno stisne k meni. Ljubezen pač boli. Zato globoko vdihnem vsakič, ko vidim, da se mi bliža, in močno upam, da me ne bo udarila tam, kjer moškega najbolj boli. Kaj si pa ti novega pogruntal o svoji deci?

#UdariKoronoNazaj 7.: Naša hiša že nekaj let ni bila tako čista. Pa me to ne veseli, ženo pač. Včeraj sem začel spontano pospravljati še podstrešje, ki sem se ga uspešno izogibal več pomladi. Če kaj, imam časa dovolj. Vremenske napovedi so za prihodnje dni še bolj črnoglede kot Kacinove napovedi za boj proti virusu, tako da bom imel časa še več.

Razmišljam, kaj sploh še lahko naredim. Ali se naj lotim bolj zdravega prehranjevanja? To se mi ne da. Kakšna nova vadba? Čemu? Morda preberem tisto knjigo, ki se ji že dalj časa izogibam? Ne da se mi. Dejstvo je, da sem se zelo hitro navadil na ta bolj ležeren življenjski ritem. Morda pa se bomo v tem času vseobsegajočega pomanjkanja naučili, da smo si vedno samo želeli preveč.

#UdariKoronoNazaj 8.: Športniki zelo radi ponavljajo mantro, da če padeš sedemkrat zapored, se poberi še osmič. To še najbolj velja za otroke. Moja štiriletnica zdaj popolnoma osvaja vožnjo s kolesom in dnevno pade vsaj desetkrat. Pa nič ne jamra ali negoduje, vsakič znova vstane in poskusi znova. Medtem ko odraslemu človeku enkrat poveš, da nečesa ne zna, in že začne dvomiti vase.

Razjedati ga začne črv dvoma, kaj pa če je res popolnoma zanič. Tako nizko samozavest imamo, da raje obupamo, kot da bi poskusili znova. Poglej otroka. Pada, pada, pada, pa se vsakič znova dvigne. In vsakič je močnejši in malo boljši. Včeraj sem se naučil, da mi ne bo vedno uspelo. Pa je to čisto okej, ker je to le nov korak na poti do boljšega jaza. Otroci nas učijo vsak dan, če smo le dovolj odprti, da jim prisluhnemo.

#UdariKoronoNazaj 9.: Če že nič ne služimo, v teh dneh tudi precej manj zapravljamo. Moj cilj je bil, da grem v trgovino enkrat na teden, pa je to v praksi neizvedljivo. Dokler nisem imel teh trideset kilogramov, utelešenih v dveh malih otrocih, vedno doma, si nisem znal predstavljati, koliko dejansko pojemo. Zato grem v trgovino dvakrat na teden. Oborožen z razkužilom, rokavicami in veliko strpnosti se tja odpravim v urah, ko je ponavadi najmanj gneče (beri za čas južine).

Kupim tisto, kar resnično potrebujemo, in nekako brez večjih težav preživimo. Pač mi malo bolj pogosto zakruli v želodcu, to je pa tudi vse. Piva mi pa zlepa ne zmanjka. Ker je ključnega pomena za moje duševno zdravje. Pa čipsa, sladoleda in lososa. Če bo že šel ves svet k vragu, bom šel dol z njim v stilu. Glede vsega preostalega pa se držim reka, da je manj včasih res več.

#UdariKoronoNazaj 10.: Občasno pokličem tiste znance, ki v teh dneh še vedno nemoteno opravljajo svoje delo, šiht in življenje gresta pač dalje. Kar nekako so se že navadili na to, da je vse bolj striktno in dorečeno. Nekateri opravljajo delo, ki je nujno, drugi delajo, ker je to nujno za njihove šefe. Številni med njimi bi zdaj takoj zamenjali z mano. Nič prihodkov, 100 odstotkov časa s svojimi najbližjimi. Nekatere skrbi za zdravje, druge za to, kako bomo plačali položnice na koncu meseca. Vsakogar nekaj skrbi. Ampak na koncu bo vse okej.