Zapisi s psihiatrije

Finančni minister nas je v nastopu na poslovni konferenci skušal razvedriti s podatki o gospodarskih razmerah in dosežkih vlade, ki jih menda podcenjujemo. Ob tem je pripomnil, da bi morda vsi skupaj morali na psihiatrijo, ker smo preveč črnogledi in imamo katastrofalno samopodobo.

Ne vem, kakšna je bila njegova samopodoba, potem ko je po nastopu slišal odzive gospodarstva na predlog davčne reforme, in kako črnogled je postal glede možnosti, da predlog uresniči. Sklepam pa, da mu ni bilo posebej lahko, saj se je odzval z vračanjem žogice (Vi ste mi to predlagali) in užaljenostjo (Če vam reforma ni všeč, jo bom kar umaknil).

Kako si torej lahko pomagamo, da se bomo vsi skupaj bolje počutili?

Državna terapija Ko sem prebral, da nam je finančni minister priporočil nacionalno psihoterapijo, sem se vprašal, ali to pomeni, da je zdravstveni ministrici v novem proračunu zagotovil sredstva za množična srečanja nacionalnih skupin za samopomoč.

To bi lahko bilo kar zabavno. Predstavljajte si shod kakšnih tisoč ljudi na Trgu republike, kjer bi si izmenjavali mikrofon in vanj trepetajoče izrekali zgubarske samopredstavitvene stavke. Množica bi jih spodbujala z glasnimi vzkliki: "Ti si frajer! Radi te imamo!" Tudi ministrica bi jim z glasom ljubeče babice, ki vse razume in ima vsakega vnuka enako rada, namenila nekaj spodbudnih besed.

Za njo bi pred ljudi stopil tudi sam finančni minister ter jim z listka prebiral zadnje podatke o stanju v državi in dosežkih vlade. Ob vsakem podatku bi malo pomolčal in množica bi mu v zboru odgovarjala: "Država je moj pastir in nič mi ne manjka!"

Za vrhunec dogodka bi Ljubljanske mlekarne sponzorirale ogromen svetleč balon, na katerem bi z velikimi črkami pisalo EGO. Ljudje bi se postavili v vrsto in vsak bi vanj izpihal svojo dušo. Ko bi bil dovolj napolnjen, bi se dvignil v zrak in naš na novo napihnjeni kolektivni ego (z okusom jagode in melise) bi ponosno odletel visoko v nebo.

V tem vznesenem trenutku kolektivnega očiščenja bi med zbrane stopila še Mramorjeva državna sekretarka in s pušico ponižno zbirala prostovoljne prispevke za državni proračun.

Zasebna terapija v tujini Ker si nisem nikoli predstavljal, da mi bo kdaj država omogočila kaj tako veličastnega, sem si začel terapijo za boljšo samopodobo organizirati kar sam.

Recept, ki sem si ga predpisal, je preprost. Izbereš si neko drugo razsuto balkansko državo in dober razlog, da jo redno obiskuješ. V njej potem najdeš najbolj zakoten bife ter začneš z naključnimi znanci tekmovati v tem, čigava država je bolj zanič in grozna. Postopek ponavljaš s taksisti in tajnicami, ko dobiš nekaj izkušenj, pa še s poklicnimi kolegi in drugimi, ki dejansko spremljajo družbena dogajanja.

Kosovo je glede tega odlična izbira. Razlogov za pritoževanje nad svojo državo jim zlepa ne zmanjka, podobo o Sloveniji imajo boljšo od nas samih, zato je še toliko bolj veselo, ko najdeš prave vzporednice njihovim zgodbam.

Recimo, ko vlada tri mesece pred volitvami brez sramu za 25 odstotkov dvigne plače vsem javnim uslužbencem, jim lahko razložiš, da smo tudi pri nas že kupovali volitve s plačami, samo da so bili potrebni nižji odstotki in da vsa povišanja niso bila takojšnja, ampak včasih samo obljubljena za prihodnja leta.

Ko ti sodnica pove, da ji predsednik sodišča po telefonu naroča, koliko let mora dobiti kdo od obtoženih, se lahko pohvališ, da se pri nas vseeno trudimo z izvajanjem postopkov, znamo pa, če je treba, sodne senate sestaviti tako, da niti ne potrebujejo telefonskega klica.

Ko se začnejo pritoževati nad nesposobnostjo in cinizmom politikov in da nimajo koga drugega voliti, jim lahko ubiješ zadnje upanje z zgodbo o tem, kaj se zgodi, če vsakih nekaj let izvoliš kup novih obrazov, ki so jih polna usta etike in obljub o drugačni politiki. Pogosto nas to pripelje do ugotovitve, da se pritožujemo nad podobnimi stvarmi, pa čeprav imamo pri nas lepše ceste, bolj urejeno okolje, petkrat višje najnižje pokojnine in trikrat višje povprečne plače ter lahko potujemo skoraj kamorkoli brez prosjačenja za vizume.

Predvsem pa je naša politika bolj po evropsko prefinjena in ne več tako balkansko neposredna.

Naročene umore političnih in poslovnih nasprotnikov smo zamenjali z naročenimi medijskimi umori, hišnimi preiskavami in imbecilnimi obtožnicami. Korupciji zdaj rečemo sponzoriranje županovih projektov ali skrb za najboljši zdravstveni material za naše bolnike. Rejenju nesposobne in cinične elite na državnem premoženju pravimo nacionalni interes. Vedno novim birokratskim neumnostim rečemo odprava administrativnih ovir, regulaciji in obremenitvi gospodarstva pa socialna država.

Prefinjeno, res. Ne vem pa, ali je to dovolj za boljšo samopodobo.

Zasebna terapija doma Terapijo za boljšo samopodobo sem si predpisal tudi doma. Za začetek sem prepovedal spremljanje televizijskih poročil in pogovornih oddaj v moji prisotnosti. Ni vredno živcev, še manj pa valov ogorčenja in bentenja, ki jih ponavadi sprožijo pri sogledalki. Časopise na letalu še vedno vzamem, ampak jih takoj stlačim globoko v torbo, ne da bi jim naklonil pogled – dejansko jih uporabljam samo še za čiščenje čevljev in sušenje solate.

Novice iz domovine torej spremljam na internetu, pa še tu pri političnih rubrikah pogosto preletim le naslove. Me pa pritegnejo zgodbe o pametnih in uspešnih ljudeh, ki jih med nami v resnici kar mrgoli, in blogerski članki, kjer zna marsikdo napisati kaj modrega o življenju, vzgoji otrok, medčloveških odnosih in kakšni drugi podobno "lahkotni" temi. V resnici je med nami vrsta krasnih ljudi, ki nimajo nobenih težav s svojo samopodobo, imajo pa težave s podobo svoje države.

Zato, gospod minister, ko boste naslednjič svetovali psihoterapijo, storite to na seji vlade, sestanku s podrejenimi ali zajtrku z novinarji. Ljudi, ki pošteno delajo in so ohranili še nekaj zdrave pameti, se jim pa včasih malo zmeša, ko spremljajo poročila, pa pustite raje pri miru.

Terapija s šalo Minister se je odločil, da bo našo črnogledost zdravil s šalami. Poimenovati davčna reforma v korist gospodarstva nekaj, kar so v Financah opisali kot "tri palice in en korenček" in kar ne rešuje nobene od strukturnih napak davčnega sistema, je šala. Slaba šala na račun davkoplačevalcev.

Igrati presenečenje, ko udeležencem poslovne konference takšna reforma ni všeč, in reči, da jo boš umaknil, če se z njo ne bodo strinjali, je tudi šala. Kalimerovska šala na lasten račun.

Prva res vesela novica je bil odziv predsednice odbora za finance v državnem zboru, ki je ministru gladko podelila negativno oceno in ga poslala nazaj v klop. Minister je razumel, da je vrag zdaj res vzel šalo, ter reformo delno umaknil in delno prestavil za eno leto.

S priznanjem, da je bila predlagana reforma samo slaba šala, je za nas naredil več, kot bi lahko kakršnakoli terapija. Razlogi za dodatno (davčno) črnogledost so vsaj za eno leto odpadli, videti, da imamo tudi politike, ki znajo še pravi čas umakniti nepremišljene predloge, pa tudi nekaj prispeva k boljši skupinski samopodobi.