Samo Rugelj

Petek,
5. 1. 2018,
0.01

Osveženo pred

6 let, 11 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,90

6

Natisni članek

Natisni članek

kolumna Samo Rugelj

Petek, 5. 1. 2018, 0.01

6 let, 11 mesecev

Urbani portreti

Zakaj se v šoli še zmeraj ne učijo tipkanja

Samo Rugelj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,90

6

Tipkovnica prenosnika

Novoletni čas je obdobje, ki se ga običajno nameni zabavi in druženju, vendar pa morajo učenci, dijaki in študenti v tem času pogosto tudi marsikaj postoriti glede svojih šolskih obveznosti. Ali je to prav ali ne, je sicer druga tema, a pri nas je že bilo tako, da je bilo treba. Priprava različnih seminarskih in projektnih nalog je bila v zadnjem delu prazničnih počitnic v polnem teku in hišni stacionarni računalniki so bili skoraj ves čas zasedeni tudi v prvih dneh letošnjega leta.

Ko sem opazoval svoje otroke - en je študentski bruc, drugi dijak, tretja pa je osnovnošolka -, kako upravljajo tipke na tipkovnici, sem se spomnil na svoje prve računalniške korake pred dobrega četrt stoletja.

Pretipkavanje knjige, začetek devetdesetih

V tistem času so bili osebni računalniki še precej v povojih in na enem izmed njih sem se, kakor sem vedel in znal, lotil tipkanja naloge, ki sem jo kasneje poslal na tradicionalne Krkine nagrade, s katerimi je to naše farmacevtsko podjetje spodbujalo znanstveno udejstvovanje študentov in diplomantov. Bilo je kar obsežno delo na kakšnih osemdesetih straneh, vse skupaj pa je šlo počasi tudi ali pa predvsem zato, ker nisem znal tekoče tipkati.

Saj veste (vsaj tisti, ki tekočega, torej slepega, desetprstnega tipkanja ne obvladate), kako to gre. Spoznavanje črk na tipkovnici, previdno udarjanje nanje, veliko napak, vračanje in popravljanje napak, nenehno preverjanje na ekranu, kaj ste v resnici napisali, ipd. Trajalo je kar nekaj časa, da sem se nekako izuril v tipkanju, ki pa seveda hitrostno ni bilo niti približno na ravni takratnega strojepisnega pisanja.

Kmalu zatem, v začetku leta 1991, je prišel nov izziv. Oče se je lotil svoje knjiga Dramatična pot, s katero se je skušal obraniti prezgodnje upokojitve, v katero so ga hoteli potisniti na različne nečedne načine. Šlo je za besedilo, v katero je vpletal veliko citatov in delov natipkanih zapisnikov, med katere je ročno dopisoval svoja razmišljanja, kar vse je bilo treba spraviti v računalniško obliko.

Ker sem imel nekaj poprejšnjih izkušenj s tipkanjem, sem se ponudil, da to opravim jaz. Domenila sva se, da mi bo za vsako natipkano stran odštel nekaj denarja, ki sem ga kot študent ob koncu študija kronično potreboval.

online študij računalnik delo služba pisarna | Foto:

Knjiga je imela na koncu, ko je leta 1992 izšla v tiskani obliki, skoraj 900 strani, jaz pa sem se pošteno osmodil, saj je bila plačilna postavka na natipkano stran odločno prenizka, da bi vsaj približno ustrezala takratni tarifi za klasično študentsko delo. Razlog za to je bil preprost: večino natipkanega sem moral prebrati s slabo čitljivih materialov, kar pomeni, da sem moral hkrati gledati na tri konce: v material, ki sem ga pretipkaval, na tipkovnico, da sem udaril prave tipke, potem pa še na ekran, da sem videl, ali je tisto, kar sem natipkal, dejansko pravilno. Ker nisem bil ustrezno izurjen, je vse potekalo precej počasi.

To je bil čas, ko sem resnično zavidal izučenim tipkaricam, da se tudi sam nisem naučil slepega tipkanja.

Moje tipkanje danes

Četrt stoletja kasneje sem še vedno za računalnikom, še vedno ne znam slepo tipkati in še vedno se lovim pri tem, da ob tipkanju ne naredim preveč napak. Seveda to ne pomeni, da slabo tipkam. Morda celo nasprotno: vsako leto natipkam za nekaj knjig različnih besedil, zaradi česar sem si v tem času ustvaril lastno, sicer precej prilagojeno metodo tipkanja, ki mi omogoča, da svoje misli približno tekoče spravljam na računalniški ekran. Seveda ne gre brez (mikro)težav, kot so pritisk na napačno tipko na nekako vsakih deset udarcev ter nenehno premikanje pogleda s tipkovnice na ekran in nazaj, kar vsekakor upočasnjuje moje delo.

Ko sem na spletu preveril, kako hitro naj bi bilo povprečno slepo tipkanje, sem videl, da povprečna hitrost znaša nekako 200 (pravilnih) udarcev na minuto, kar znese približno tri računalniške vrstice pri velikosti fonta 14. Sam v minuti natipkam približno pol manj, s tem da se kar nekajkrat zmotim. Ko sem stanje tipkanja preveril pri prijateljici, pisateljici, ki je natipkala že več kot petdeset knjig, sem videl, da je stanje pri njej podobno: tipka kar hitro, vendar se zaradi svoje priučene tehnike tudi pogosto moti, kar ji do neke mere tudi ves čas prekinja tok misli.

Da je pri naju približno enako stanje, je nekako logično. Odraščala sva v času, ko računalniki še niti približno niso bili domači in se ni vedelo, da jih bomo imeli čez nekaj časa doma vsi, podobno kot imamo radio. Zato so tipkarsko spretnost takrat poučevali predvsem v administrativnih šolah, kjer so vzgajali bodoče poslovne sekretarke. Te so v tistih časih še tipkale dopise in pisma po nareku direktorjev, ki se pisalnega stroja niso želeli niti dotakniti.

Najino srednješolsko izobraževanje se je končalo že pred več več kot tridesetimi leti. Kako pa je danes?


Preberite še:


Tipkanje v šolah danes

V času, ko v nekaterih osnovnih šolah ponujajo digitalne šolske vsebine in tablice že v prvi triletki (kar še zdaleč ni nujno dobro), se na področju učenja tipkanja in uporabe tipkovnice stanje ni kaj bistveno spremenilo. Ko sem svoje otroke povprašal, ali so jih v šoli naučili vsaj osnovnih spretnosti v zvezi s čim boljšo uporabo tipkovnice, ki jo bo marsikdo od zdaj šolajočih potem uporabljal vse življenje kot glavno delovno orodje, so samo zmajevali z glavo in začudeno gledali, kaj sprašujem. Kaže, da so sprijaznjeni s tem, da se bodo morali tega tako ali drugače naučiti sami.

Najstarejši sin se je tega v resnici že sam priučil. Tipka nekako z mojo hitrostjo, a tudi z mojim številom napak, ki ga ves čas ustavljajo. Morda bo še malce napredoval, bistveno pa ne, saj bi moral za to poseči po klasičnem desetprstnem slepem tipkanju. Ker ga te tehnike niso naučili v šoli, starši pa tudi nismo vztrajali, da je to zanj nujno potrebna, bo (najbrž) vso svojo delovno dobo, ki jo bo preživel ob računalniku, tipkovnico uporabljal zgolj za silo, z nekaj prsti leve in nekaj prsti desne roke. Enako velja tudi za druga otroka.

Je to res edina pot?

Ženska, računalnik | Foto:

Pobuda brez odziva

Ko sem na spletu pregledoval, ali je kdo že kdaj sprožil kakšno pobudo v smeri, da bi se boljšega (ne bom rekel ravno slepega, desetprstnega) tipkanja naučili že v šoli, sem ugotovil, da se je to zgodilo že kar daljnega leta 2009. Predlog je na spletni strani www.predlagam.vladi.si pod naslovom Slepo 10 prstno tipkanje, pod njim pa se je razvila kar živahna debata, s katero se pretresali argumente za in proti (predlog na koncu ni bil upoštevan). Argumenti proti se vijejo vse od tega, da obveznega učenja tipkanja ni niti v drugih državah Evropske unije, prek tega, da bi to otroke še bolj obremenjevalo, do tega, da tisti, ki to izrecno želijo, lahko dobijo tudi te šolske vsebine.

V času od leta 2009 je šolanje končalo še osem generacij, svet ter z njim uporaba računalnikov in tipkovnic pa sta prestavila še nekaj prestav navzgor, v digitalno revolucijo. Ogromno ljudi, ki zdaj končujejo šolanje, bo uporabljalo računalnik in tipkovnico prihodnjih štirideset let. Uporaba tipkovnice je v tem času postala tako vsakdanja kot zaklepanje vrat ali pa zavezovanje vezalk, kljub temu pa gre za študijski in delovni pripomoček, pri katerem lahko izurjena uporaba bistveno vpliva na delovno učinkovitost.   

Šolski sistem se na to ni odzval.

Šolajoči so na tem področju še vedno prepuščeni sami sebi.

Za zmeraj?

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.