Zakaj je vnovično odprtje kina Bežigrad nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo slovenskemu kinu

Je to velika novica?

Niti ne.

Je to pomembna novica?

Tudi s tem bi se težko strinjali.

A vendar; to je skoraj najpomembnejša novica s področja kinoprikazovanja zadnjega časa pri nas ne samo za ljubljansko, temveč tudi za širšo slovensko kinopubliko. Poglejmo, zakaj.

V Ljubljani brez kinokonkurence Kot najbrž veste, so bili kinematografi po Sloveniji v obdobju pred osamosvojitvijo organizirani tako, da je šlo za tako imenovane lokalne monopole, kar pomeni, da je na območju posameznega večjega slovenskega mesta obstajal samo en kinoprikazovalec. Ko so kinodvorane poslali na trg in jih v devetdesetih začeli privatizirati, se je potem v začetku tretjega tisočletja konkurenca vzpostavila kar na nekaj koncih po Sloveniji; v Mariboru, Celju, Kopru in Kranju sta vzniknila po dva kinoprikazovalca. Nekje je bil prvi Kolosej, ki je zgradil nov objekt ali prevzel obstoječe kinodvorane, drugje je bil prvi Planet Tuš, ki ga je lani potem prevzel Cineplexx.

Samo v Ljubljani je ostal zgolj en sam komercialni kinoprikazovalec, Kolosej, ki je zrasel iz Ljubljanskih kinematografov. Po tem, ko se je spomladi 2001 odprl kinocenter v BTC-ju, so se preostale mestne dvorane začele počasi, druga za drugo zapirati. Ene so se preuredile v druge namene (kino Union, kino Šiška, kino Vič), druge so ostale neizkoriščene (kino Mojca, kino Kompas, kino Domžale), tretje so šle v javno last (Kinodvor, ki se je tako pridružil Cankarjevemu domu in Kinoteki), četrte životarijo še naprej (Komuna). V resnici mi ni jasno, zakaj je ostalo tako, saj Ljubljana ponuja kar nekaj lokacij za še en kinocenter. Poleg tega pa se, kar je morda še pomembnejše, tudi usoda slovenskega kinoprikazovanja odvija v Ljubljani, tako po obsegu kinogledalcev, ki za nekatere tipe filmov pomenijo večino vseh slovenskih gledalcev, kot vsebinsko, saj je največji slovenski kinoprikazovalec v dogovoru z distributerji, torej tistimi, ki pripeljejo filme v Slovenijo, ponavadi skrbel tudi za to, kdaj bo kateri film prišel na spored. Odsotnost kinokonkurence v Ljubljani je imela razne slabe učinke: od vse slabšega plačevanja obveznosti distributerjem in drugim dobaviteljem prek vse manjše skrbi za solidno kinostoritev, o čemer se je v zadnjih letih pogosto pisalo v drugih medijih, do vse slabšega ukvarjanja z lokalnim promoviranjem filmov. Obdobje med letoma 1991 in 2014 namreč zaznamujeta dve povsem drugačni poslovni strategiji prikazovanja filmov v Ljubljani (v manjši meri pa tudi drugje po Sloveniji).

Prva je bila pogojena lokalno, druga pa globalno.

Poglejmo si naprej prvo.

Lokalni način prikazovanja filmov Po lokalni strategiji je posamezna kinodvorana (ali pa kinocenter) sama odgovorna za obisk na svojem lokalnem območju, zato kar najbolj aktivno in angažirano pristopa k promoviranju posameznega filma. Taka strategija ima v ozadju jasno logiko: če novi filmi iz posameznega, četudi manjšega filmskega žanra (ali pa tudi manjše, običajno evropske kinematografije) ves čas prihajajo na spored, to pri vseh obiskovalcih ohranja navado obiskovanja kinodvoran. Ta poslovna strategija je dala filmskemu obisku skupaj s postavitvijo kinocentrov velik pospešek. Med letoma 2000 in 2003 smo na primer v Ljubljani opazili več kot 50-odstotno povečanje kinoobiska, v Sloveniji pa se je v obdobju med letoma 2000 in 2004 povečal za dobro tretjino. Potem se je v obdobju po letu 2003 v Ljubljani zgodila precejšnja sprememba prikazovalske strategije.

Globalni način prikazovanja filmov Ta je nastala pod vplivom globalnih prikazovalskih trendov, ki so v praksi v večjih (evropskih) državah in izhajajo iz podmene, da je promocija filma predvsem distributerjeva naloga, medtem pa naj se kinoprikazovalec usmeri predvsem v ponujanje čim boljše storitve kinoobiskovalcem. Tudi ta poslovna strategija ima svojo logično stran. V večjih državah z večjim prikazovalskim trgom so filmski distributerji običajno večja, na vso državo usmerjena podjetja, ki svoje promocijske aktivnosti lahko načrtujejo in izvajajo "na veliko", zaradi česar so v primerjavi s posameznim kinoprikazovalcem pogosto tudi v prevladujočem položaju.

To pa seveda ne velja na manjšem trgu, kot je Slovenija, kjer so v resnici ravno prikazovalska podjetja gonilna sila dejavnosti. Nova poslovna strategija je tako prinesla spremenjeno poslovno politiko ukvarjanja s filmi in ljubljanski prikazovalec se je odtlej ukvarjal zgolj z nekaj "večjimi", torej komercialno pomembnejšimi filmi. Kaj je bila posledica te strategije?

V prihodnjih desetih letih, vse do današnjih dni, se je delež ljubljanskega Koloseja (in preostalih mestnih dvoran v njegovi lasti) v primerjavi z vsem slovenskim kinoobiskom zelo zmanjšal, s približno 60-odstotnega leta 2002 na manj kot 30-odstotnega lani. Vdor "globalne" prikazovalske strategije v lokalno slovensko, ljubljansko okolje pa je imel v zadnjih desetih letih tudi naslednje širše posledice: - upad števila prikazovanih filmov pri Koloseju, - upad gledanosti po posameznih filmih, - upad gledanosti standardnih žanrov, - odhod dobrih ljudi iz panoge, - odpuščanje ljudi v panogi, - finančne težave panoge, - prevzem druge največje verige, - finančne težave in poznejši zlom največje verige, - preusmerjanje distributerjev na druga poslovna področja, na katerih niso toliko odvisni od kinoprihodkov. Zakaj se je vse to zgodilo? Eden od ključnih odgovorov je seveda odsotnost konkurence v Ljubljani, ki je Koloseju ohranjala tržni položaj v slovenski prestolnici, hkrati pa ga je poslovno uspavala.

Vstopi Blitz Pred skoraj letom dni je poslovno dokončno počilo med Kolosejem na eni strani in Blitzem, največjim distributerjem, na drugi. Posledica tega spora je bila, da Kolosej od takrat ne predvaja več njegovih filmov, s čimer seveda zelo škodi svoji kinoponudbi v Ljubljani in filmskemu ozračju na splošno. Blitz je v tem obdobju vseeno našel druge poti, s katerimi je svoje filme približal ljubljanskim gledalcem; nekatere predvaja v Cankarjevem domu, druge v Kinodvoru, tretje pa v kranjskem Cineplexxu, kar v Ljubljani tudi aktivno promovira. Vse to seveda ni ekvivalentno filmskemu prikazovanju v Koloseju. Zato bo vnovič odprti kino Bežigrad še en nov "kanal" za predvajanje (predvsem) njegovih filmov, ki bo najbrž dobro deloval vsaj toliko časa, dokler ne bo obnovitve sodelovanja med Kolosejem in Blitzem. Morda bo odprtje kina Bežigrad to dogovarjanje pospešilo, s čimer bi se lahko spet vzpostavilo približno normalno poslovno stanje v slovenski kinopanogi. Upajmo, da bo kino Bežigrad s svojim bolj osebnim pristopom dobro deloval tudi potlej.

Vendar pa bo vse to šele začetek.

Prihodnost kina v Sloveniji Veliko vprašanje ostaja, kakšna je prihodnost kina in filma v Sloveniji. Glede na to, da je slovenski film v času od Gremo mi po svoje 2 (spet) skoraj klinično mrtev, kar zadeva njegove gledalce, da je lanski slovenski kinoobisk upadel pod dva milijona prodanih kart (torej en kinoobisk na prebivalca na leto) in da se distribucija tujih filmov iz Slovenije v zadnjem obdobju vse bolj seli na Hrvaško, se zdi, da Slovenija vse bolj postaja bela lisa na svetovnem filmskem in kinozemljevidu.

A velike spremembe se vedno začnejo s prvim majhnim korakom.

Morda je kino Bežigrad tak korak.