Za ljubezen ljudstva

Petkov večer sem preživel v Operi, med snemanjem oddaje Na žaru. Nepredvidoma in v zadnjem trenutku sem imel priložnost prisostvovati dogodku, o katerem so mnenja deljena: se spodobi, da se predsednik države pojavi kot osrednji gost in tarča šal? Če preberete definicijo izvorne zamisli, boste videli, da gre za dobronamerne šale in gost naj bi bil z njimi dejansko počaščen. Meja je seveda tanka, odvisna od spretnosti piscev in debeline kože povabljencev. Za Boruta Pahorja jim ni bilo treba brskati po senčnih plateh življenja, zadosti materiala priskrbi že sam, sproti, vedno znova. Tako so prišle na spored miške, težave s preživetjem ob treh "jurjih" plače, premierska polomija in tako dalje, skratka, karierna inventura v bolj ali manj domiselnih šalah, ki so zares ostajale dobronamerne. Vse skupaj je trajalo skoraj tri ure, strašno preveč, in očitno bo varčni POP TV pokazal kar vse, češ, plačali smo za vse, posneli smo vse, glejte vse. A če bi iz materiala nabrali za kako uro končnega posnetka, bi dobili tako neverjetno zabavno oddajo, da bi hladilniki samevali. Je pa res, da bi v njej ostal večinoma le Lado Bizovičar. Najboljše šale je prihranil zase in jih je najbolje tudi izvedel. Škoda, da sta v teh krajih slava in bogastvo ločena in je deležen le prvega. Udeležba je bila zvezdniška: Darja Zgonc, Alen Kobilica, Ivo Boscarol, Jadranka Kosor, Tina Maze, Bojan Emeršič, Eva Irgl, Helena Blagne in Zmago Sagadin. Ljudje, ki so zasloveli na različnih področjih, pridejo na oder, stopijo za prižnico in gledajo v velikanski "trotl boben" v ozadju dvorane. V tem trenutku lahko glede na svoj talent in izkušnje storijo dvoje: besedilo na zaslonu lahko berejo ali interpretirajo. Najbolje je stvar izpeljal Alen Kobilica, ker je slep in je pač moral govoriti na pamet, torej je imel čas interpretirati. Takoj za njim Darja Zgonc, ob kateri sem pohvalno kimal, potem pa sem se spomnil, da je bistvo njene kariere prav tovrstno branje in je torej vodila le malo daljši dnevnik. Največje razočaranje je bil Emeršič, sicer odličen igralec, ki je predse postavil akvarij z zlato ribico in jo igral tako mrtvo, da je uboga riba lovila lastni rep v divjih poskusih prepričati občinstvo, da ni tako zelo letargična. Če ga ni takoj tožila zaradi blatenja, potem drži, da imajo ribice res slab spomin.

Najbolj sem navijal za Tino Maze, vsaj tu, če že športnih prenosov ne gledam. Dvorana jo je pričakala z najbolj bučnim aplavzom in se tako od nje tudi poslovila, očitno je nastop godil.

Absolutno najslabši material so podtaknili Evi Irgl, tako zelo nesmešen, da sem pomislil, če ga ni mogoče napisala kar sama. Zmago Sagadin ni imel slabega besedila, a ga je amatersko interpretiral, trenerji pač dajejo navodila in ne igrajo na terenu. Za pult bi torej morali postaviti kakega košarkarja, da bi mu Sagadin z roba dvorane vpil navodila s "trotl bobna".

Boscarol je potoval skozi čas: na "trotl bobnu" je zagledal nekaj smešnega, se začel hahljati, potem pa prebral še nam. Jadranka Kosor pa je potovala v prostoru: kadar je govorila v saboru, je bila dolgočasna, kadar pa se je zavedla, kje je, pa zabavna.

Heleni Blagne so dali besedilo, iz katerega bi Marilyn Monroe naredila predsednikove mokre sanje, tu ni bilo videti, da bo Pahor nosil kakšne posledice.

Seštevek: če mislite, da je lahko stopiti na oder in pripovedovati šale, potem tega niste nikoli poskusili. Predsednik Pod stiropornim obokom pa je na lažnem prestolu sedel naš predsednik. Smejal se je ob pravih trenutkih, ploskal tudi. Nazadnje je še on ošvrknil sodelujoče in končal nastop kot v hollywoodskih filmih: z govorom o razumevanju, dialogu in vsesplošni prijaznosti.

Lepo.

Saj me ni zares skrbelo zanj. Nagonsko sem čutil, da je v svojem miljeju: pred občinstvom, v središču pozornosti, na prestolu, v operi, tej najbolj pretirani umetniški zvrsti.

V živo sva se srečala samo enkrat, pred par leti.

Pozdravil sem, on pa je odvrnil: "Se bova slikala?" s takim veseljem, da sva se. V Sloveniji, kjer vsi tarnajo in sovražijo svoje službe, je on eden redkih, ki v njej uživa.

Vsi naši predsedniki Med dogodkom sem se spraševal, kakšnega predsednika Slovenci sploh hočemo.

Naš prvi predsednik je bil Milan Kučan in ker ga imajo za glavnega človeka v ozadju, tako rekoč voditelja paradržave, je dva mandata porabil za obiskovanje vseh pasjih procesij, da bi dokazal, da je človek ljudstva, le papirnati tiger in ne vodja strašne in neverjetne zarote.

Za en mandat mu je sledil Janez Drnovšek, ki je bil moči navajen kot premier in jo je hotel imeti tudi kot predsednik. Hitro jih je dobil po prstih, zbolel in se preusmeril v duhovnost.

Sledil je Türk, ki je predolgo živel v tujini in tam videl čudne stvari. Ko je bil izvoljen, je najprej vprašal, kje je rezidenca. Ljudstvo ga je obtožilo nadutosti in arogance in vsem je bilo jasno, da mora tudi predsednik živeti v bloku, ob njih in z njimi.

Pahor je obetal veliko: že kot premier je pokazal, da moči ne zna uporabiti, četudi jo dobi, in je že zaradi tega idealen. Tudi arogance mu nihče ne more očitati – pol hiše in stara katrca sta bila tudi na tapeti Žara. Obenem pogosto izjavi ali stori kaj takega, da se ljudstvo zabava ali zgraža.

Glede zdravstvenih zadev imamo korakajoče predsednike: Kučana so operirali v Švici, Drnovška rezali doma, Türka v Avstriji, Pahorja spet doma. Mogoče bo kak nesrečnik, ki je obvisel v naših čakalnih vrstah, kandidiral za naslednji mandat, ker bo to edini način, da se gre zdravit v tujino.

Egalitarizem Da je predsedniška funkcija brez realne moči, se strinjajo vsi in dodajo: tvorci sistema so vedeli, da bo Kučan leta 1992 zmagal in so namenoma predsedniški funkciji odvzeli moč. Že mogoče. Vendar, pri prislovični slovenski egalitarnosti, mar bi mi res moč dodelili komurkoli med nami?

Tuji predsedniki so vedno prišli nad nas z eno in isto vlogo: batine in ukazi. Spomnim se, kako so po Jesenicah pospravljali pijančke v zapor, kadar se je skozi mesto peljal Tito. Vedno večji del prebivalstva hrepeni po takem trdem Očetu, navdušenje nad Putinom, Orbanom in podobnimi raste, a domačemu človeku moči ne bi izročili. Janez in Franci živita v istem bloku, zdaj bo pa Franci dobil kar moč ali kaj?

Halo?!?!

Nočemo torej predsednika z močjo. Kot morajo slovenski slavni neprestano dokazovati svojim oboževalcem, da se niso prevzeli, morajo tudi predsedniki dokazovati, da so še ljudski.

Ne spreglejte posnetka iz leta 2006, ko je Janez Drnovšek, shujšan in oblečen v črno, prišel za božič delat dobra dela in se je srečal z ljudstvom (poglejte si posnetek).

Silno žalostno je gledati shiranega predsednika, kako poskuša ljudi, ki pričakujejo od oblasti le pendrek, prepričati z besedami o dobroti in krščanstvu, oni pa mu vpijejo, da niso budisti in jih zato dobra dela in božični duh ne zanimajo.

Kako se torej približati ljudstvu, ki te noče? Noče nad seboj oblasti, reda, pravne države. Noče priznati višjega statusa nikomur. Temu ljudstvu upornikov, rokovnjačev, malih "švercerjev" tipa Martin Krpan ali služabnikov in izkoriščevalcev tujega dela à la Peter Klepec? Kakšen mora biti predsednik, da ne bi teh malih vigilantov ogrožal in bi ga sprejeli za svojega?

Če bo z njimi hodil po pasjih procesijah, ga bodo sicer volili, a vanj projicirali vse tisto, kar je in še verjetneje ni. Skratka, ne bodo mu zaupali. Gurujev z visokoletečimi besedami o človečnosti nihče noče, aristokrate pa prezirajo. Ena redkih prostih vlog, ki od daleč jamči neškodljivost, je vaški posebnež. Kot sem napisal v kolumni Slovenstvo za začetnike, kadar vloge še nimamo, najraje za osnovo posežemo po njej.

Vloge Da bi naši možgani lahko delali zadosti hitro, posegajo po vnaprej pripravljenih vlogah. Vemo, kako bi se morali obnašati kot očetje, matere, učenci, zaposleni … Vloge se razlikujejo glede na mentaliteto in se prenašajo iz generacije v generacijo.

In to je naša težava: nikoli nismo imeli države in ne predsednika. Torej prave vloge zanj nimamo. Na naše dozdajšnje voditelje torej lahko gledamo tudi kot na ljudi, ki orjejo ledino in postavljajo standarde. Najbolj uspešen med njimi bo tako zgradil vlogo, po kateri se bodo zgledovali vsi nasledniki, če bodo hoteli biti izvoljeni več kot enkrat.

Naredimo inventuro dozdajšnjih poskusov zunanje podobe: Kučan kot prijazni stric (še največji sovražniki mu pravijo stric iz ozadja!), Drnovšek guru, Türk aristokrat, Pahor neškodljivi posebnež, na račun katerega se šalimo.

Skratka, naša predsedniška vloga je v puberteti in še išče samo sebe.

Borut Pahor bo izvoljen tudi v drugi mandat. Ne obsojajte ga preveč. Je le delček sestavljanke slovenstva, ki brusi svoje robove, da bi bolje sedel v luknjo, ki smo mu jo pripravili.