Volitve niso ene, volitve so troje

Eksistenčni strah po izgubi politične moči in zaposlitve iz politika naredi eno samo veliko uho za želje volivcev. Zato najprej prva resnica: vse, kar politiki govorijo in delajo v predvolilnem času, niso oni, ampak smo mi, volivci. Če se torej jezimo in zgražamo zaradi njihovih sloganov, programov in obnašanj, se pravzaprav hudujemo nad artikulacijo lastnih želja, kar v človeški psihologiji sicer ni izjemen pojav. Vsak človek se želi nekako izkopati iz lastnih stisk, le da večina tovrstnih idej ni posebej učinkovitih in realnih. Zato v predvolilnem času politiki postanejo naše žrtve, namesto da bi si morali želje izrekati sami in potem zardevati zaradi njihove šibkosti in neuresničljivosti, nam jih pred volitvami iz oči berejo politiki, mi pa se lahko potem zgražamo in bentimo nad njihovo neumnostjo, kratkovidnostjo in pokvarjenostjo. In ni namen mojega pisanja, da bi komurkoli manjšal užitke tega čustvenega sproščanja, ki ga prinaša predvolilni čas, nadgrajen s svetovnim nogometnim prvenstvom, ki tudi prinaša podobne užitke. Rad bi le opozoril na letošnji nenavadni razcep slovenske volilne fantazmagorije na več različnih volilnih zgodb, kot da ne bi imeli enih, ampak hkrati več različnih volitev, ki medsebojno nimajo praktično nikakršne zveze. Pogled na predvolilne ankete nam pove, da imamo vsaj troje povsem različnih volitev, od katerih nobene nimajo niti najmanjše povezave z evropsko politično sedanjostjo leta 2014, ko mora vsaka prisebna evropska država nujno (pre)urediti svojo organiziranost, da ji zaradi globalizacije in divjanja špekulativne in rentniške finančne industrije ne crkneta fizično gospodarstvo in zaposlovanje, od katerih ljudje živijo. Troje različnih volitev za razkosano volilno telo V Sloveniji že vse obdobje demokracije obstaja volilno telo upokojencev, ki se na državnih volitvah noče ukvarjati z vodenjem in prihodnostjo države kot celote, ampak izključno s – pokojninami. Upokojenska stranka je politični unikum, ki bi spadal v 18. in 19. stoletje, v dobo stanovskih, verskih in cehovskih združb ter njihovih medsebojnih borb za privilegije in pravice. Res pa je, da takrat pokojnin in demokracije še niso imeli. Zaradi upokojenske stranke so slovenske volitve vedno sestavljene iz najmanj dvojih različnih volitev (če izvzamem volitve za predstavnike manjšin), eni se ukvarjajo z družbenim in političnim sistemom za državo Slovenijo, drugi pa s pokojninami. To, da je lahko povsem tehnično opravilo, kot je izplačevanje pokojnin, v 21. stoletju vezivo za politično stranko, je preprosto nerazumljivo oziroma je razumljivo le v državi, kjer pokojnine niso stvar pokojninskega sistema, ampak državnega proračuna. Za to gre, če so pokojnine odvisne od dnevne politike, lahko postanejo hrana za politične apetite. Upokojenska stranka torej živi od neurejenega pokojninskega sistema in upokojenski politiki bi pokopali sami sebe, če bi poskrbeli za ureditev pokojnin. Zato morajo biti ves čas v vladi in skrbeti, da se pokojnine ne bi uredile kot normalna družbena tehnikalija, s čimer bi izginil razlog za njihov obstoj. Osebno pa srčno upam, da se na prihodnjih volitvah ne bodo pojavile še stranka bolnikov in stranka brezposelnih in stranka javnih uslužbencev. Potem nas pred zdrsom v 19. stoletje zares nihče več ne reši. Volitve št. 2 Druga skupina volivcev, ki se gredo povsem svoje volitve, so privrženci Janeza Janše. Dejstvo je, da je zgodba okoli Patrie in Janše tako prevzela del volilnega telesa, da tisto, s čimer se trenutno ukvarjajo, nima povezave z državljanskimi temami, ki naj bi bile pomembne za vodenje evropske države leta 2014. Seveda je lahko zorni kot o tem, zakaj se to dogaja, močno različen. Od tega, da so volitve zaradi vmešavanja sodstva izključile del volilnega telesa in niso legitimne – ta trditev bi postala zelo resna, če bi Janšo vrhovno ali evropsko sodišče oprostilo. Po drugi strani je mogoče SDS tudi očitati, da bi stranka morala Janšo sprejeti kot dejansko obsojenega in voditi politično kampanjo za leto 2014 in ne v disidentskem slogu 20. stoletja. A kakorkoli, volitve, ki se jih gredo privrženci Janeza Janše, niso iste volitve, ki se jih gredo upokojenci, in hkrati niso iste volitve, ki se jih bodo šli preostali – čeprav se bo vse dogodilo na isti dan. Volitve št. 3 Tretji kos volilnega telesa prav tako ne razpravlja o politiki, primerni za evropsko državo leta 2014, ampak predvsem demonstrira popoln, iracionalni obrat volivcev stran od politike. Predvolilne ankete so v nekaj dneh na prvo mesto postavile človeka, ki se mu je uspelo ob svoji medijski prepoznavnosti prikazati najdlje stran od dozdajšnje politike. Šoltesa je okužila in uničila že ena sama udeležba v predhodni politični tekmi. Alergija volivcev na politiko je dosegla neverjetne razmere, zato bo iracionalnost tokratnih volitev popolna. Ljudje se nočejo več ukvarjati s pojavom, ki se imenuje slovenska politika – to je zmagovalna misel letošnjih volitev št. 3. Politika kot kronično prepiranje obsedenih nastopačev, ki so v preteklih dveh desetletjih v togotnosti medsebojnih borb zamudili vse razvojne strateške odločitve in prezrli vse nevarnosti, ki bi se jim morali kot družba izogniti – tega brezkoristnega človeškega lajanja volivec zaradi miru v svojem želodcu noče veš slišati. Zato vsaka izrečena politična beseda za volivca postane frustracija in seveda izgubi vsebinski pomen tisti hip, ko je prepoznana kot politična. Zato je letos povsem brezupno, da politični analitiki primerjajo besede, programe, izjave in logiko posameznih strank, saj je očitno, da gre za odpor volivcev do vsega političnega, zato vsaka politična vsebina deluje odbijajoče – kot pri človeku, ki ga zaradi bolezni že pogled na hrano sili na bruhanje. Takemu človeku zastonj razlagaš o razliki med brokolijem, perutnino, rižem in krompirjem, ker ga odvrne že misel na hrano. Večinsko volilno telo se bo to poletje odločilo za volilno všečkanje v popolni plitvini političnega zavedanja, ki jo po eni strani povzroča želja po odmiku od gnusa politike, po drugi strani pa lenobno poletje in svetovno nogometno prvenstvo. V tem prijetno letargičnem, nagonsko vodenem razpoloženju volivcev z minimalno udeležbo razumskega procesiranja postanejo pikolovske analize programov in izjav političnih strank povsem neuporabne za napovedovanje volilnih rezultatov, saj je jasno, da se bo večinsko volilno telo odločalo z možgani na plaži. Zato Cerar pridobiva, če vztrajno in čim bolj molči, in čim manj pove, če že govori. O tihih politikih Nekoč smo že izvolili človeka samo zaradi tega, ker je molčal, mi pa smo prek njegovega molka hoteli izraziti gnus do praznih političnih besed nekdanje komunistične partijske politike. Zato smo namesto političnega varovanca Marka Bulca izvolili molčečega in blagega Janeza Drnovška. Pozneje se je izkazalo, da izvolitev molčečneža v politiki ni bila najboljša, čeprav sta nam pri procesu nevarnega osamosvajanja Drnovškovi hladnost in preračunljivost verjetno prišli prav. A Slovenci na žalost nismo tako prisebni demokrati, ko so na primer Angleži, ki so svojega velikega vojnega zmagovalca in rešitelja Churchilla odstavili s premierskega položaja že na prvih povojnih volitvah. Nas pa niso zmotile za demokracijo neprimerne Drnovškove molčečnost, neenergičnost, čustvena zavrtost in odljudnost, zaradi katerih ni zmogel imeti realnega stika z ljudmi, temveč le z ozkim krogom "prevajalcev" in prišepetovalcev. Slovenskim volivcem je tihi politik všeč, ker jih ne opominja, da je veščina glasnega političnega in družbenega angažiranja nujna za preživetje. Ob tihem politiku lahko živimo v iluziji, da ničesar ne zamujamo, če ne govorimo tudi sami. Po drugi strani pa imajo tihega, neenergičnega politika rade tudi priskledniške družbene skupinice, ki v odsotnosti voditeljske iniciativnosti dobijo pogum, da vsaka po svoje, brez političnega mandata in odgovornosti, trgajo in kosajo državo po lastnih interesih. Tako kot so vladanje v času Drnovška prevzeli družbeni klani, on pa je namesto vodenja države in državljanov postal le razsojevalec o delitvi plena prikoritniških skupin.