Vlada nam Mali princ z Lune

Oba, nadzornica in Cerar, sta v odnosu do Luke Koper namreč ista ekipa, enako kot nekoč Zahovič in Katanec na legendarnem svetovnem nogometnem prvenstvu. Ko sta se takrat v daljni Koreji začela pred kamerami obmetavati s šmarnogorskimi nakupi, se je slovenska nogometna pravljica čez noč razsula v prah.

Ali še imamo demokratično vlado?

Zato se zdaj sprašujem, ali državljani Slovenije sploh še imamo demokratično vlado, kajti to, ali je vlada operativno zmožna urejati državniška opravila, za katera je odgovorna, se že nekaj časa ne sprašujem več. Dovolj mi je pogledati vrste v čakalnicah zdravstvenega sistema, ki je stoodstotno državno podjetje pod stoodstotnim nadzorom vlade.

Zato me v zvezi z Luko Koper sploh ne briga, kdo od vladne ekipe, zadolžene za Luko, ima pri vsem prav, Cerar, Gašperšič, Jazbec, Žnidaršič Kranjčeva. S stališča državljana mi je jasno le, da vlada, ki bi morala obvladovati upravljanje državnih podjetij, ne deluje.

To, kar vidimo na primeru Luke Koper, je očitna anarhija vodenja. Vlada nam Mali princ, ki skuša od daleč, z Lune, ustvarjati vtis, da je vse pod nadzorom, na zemeljskih tleh pa se brez zavor in na nož spopadajo plenilske oligarhije za poslednje ostanke države.

Tri fronte v Luki Koper #analiza

Sorgenfrei: Nisem proti drugemu tiru, a Luko čaka veliko dela #intervju

Glasno pred Luko Koper: Luke ne damo #video

Mafijske metode in izsiljevanja

Pri tem so materialne posledice plenjenja še najmanj usodne, Luke Koper kljub vsemu nihče ne bo mogel odnesti. Zares grozljivo je, da si vladni nameščenci in mandarini javno izrekajo medsebojne obtožbe o komunikaciji na ravni mafijskih metod in izsiljevanj, pa se ne zgodi nikakršna realna institucionalna reakcija – policije, tožilstva, ministra, predsednika vlade.

Takšna nedoumljiva institucionalna neodzivnost je zelo jasno sporočilo nam naivnim državljanom, da so oligarhije, ki se medsebojno mafijsko izsiljujejo, normalna in sprejemljiva realnost zdajšnje slovenske države. Škandalozna javna izjava –ovadba Kranjčeve, ki ni doživela takojšnje policijske akcije – namreč predvsem normalizirala mafijsko izsiljevanje in politične grožnje v družbenem prostoru, za katerega smo naivneži do zdaj verjeli, da ga kljub občasnim deviacijam upravlja demokratično izvoljena volja državljanov.  Dobro jutro, naivneži!

Druga, še bolj skrb vzbujajoča dimenzija protivladnega upora vladne nadzornice je propadanje sistema parlamentarne demokracije in njeno nadomeščanje z ulično demokracijo. Le da se je ulična demokracija od časov protibirokratskih revolucij iz ulic preselila v medije, saj se ljudem več ne ljubi fizično premakniti izza računalnikov.

Do upora prave ulice je le še korak

To, kar je storila nadzornica Luke Koper, namreč ni poslovna, ampak povsem politična akcija, ki se namesto z demokratičnimi političnimi mehanizmi (stranke, civilna gibanja) uveljavlja s populizmom ulice, pokrajine, podjetja. Kaj so namreč tiskovne konference z opisi pranja umazanega perila o vodenju podjetja drugega kot politični pamfleti, za intrigiranje in mobilizacijo politične javnosti! Temu so se v skrbi za svoje parlamentarne stolčke priključili celo nekateri pravi parlamentarci, ki se očitno bojijo predčasnih volitev. Do upora prave ulice, ki jo nato vodijo voditelji iz mesa in predvsem krvi z lastnimi interesi v ozadju, je nato le še korak.

To pa na žalost pomeni, da smo Slovenci politiko, ki naj bi imela državne – parlamentarne okvire, zaradi parlamentarne in predvsem vladne impotence že v tem trenutku pustili razgraditi na raven lokalnih in interesnih populizmov, ki jih lahko upravljajo lokalne oligarhije. Če smo do zdaj mislili, da smo Slovenci dosegli najnižjo točko parlamentarne demokracije z nedržavniškim interesnim populizmom upokojenske stranke, se nam zdaj obeta, da se nam bo še kolcalo po Karlu Erjavcu.

On vsaj pristaja na parlament kot politični demokratični minimum. Če pa bo naša parlamentarna demokracija še naprej kazala takšno stopnjo nemoči, kot jo pooseblja zdajšnja vlada, se nam obeta plaz uličnih revolucij, kot jo je izvedla nadzornica Luke Koper.

Zakaj Slovenija ni druga Venezuela? #kolumna

Varčni narod smo, tu ni pardona #kolumna

Namesto strank, ki za ceno parlamentarnega cirkusa omogočajo vsaj družbeni mir, v katerem se ljudje ne koljemo med seboj za vsak kilogram krompirja, bomo dobili vsakdanje politične boje in revolucije po podjetjih, pokrajinah, interesnih združenjih, sindikatih, med starostniki, bolniki, zdravniki, odvetniki, pogrebniki, vsi proti vsem. Ko zatuli bojni rog, vsak začuti neko svojo rano in krivico in pravico in mu ni težko zagrabiti za ročaj sekire.

Čeprav je Luka Koper pomembna, je demokracija pomembnejša. Brez Luke Koper bi bili verjetno nekaj revnejši, brez demokracije pa se lahko Slovenci mimogrede začnemo medsebojno prepirati, deliti, ropati, pobijati. Ne bi bilo prvič.

Zato se mi zdi povsem nedostojno, da je vladna nadzornica Luke Koper za notranje boje upravljavsko-političnih elit, katerih del je tudi sama, uporabila nedovoljena, populistična politična orožja, ki so dopustna le civilno-družbenim gibanjem, katerih del pa ona seveda ni.

To, kar je storila, je na teh balkanskih tleh grozljivo nevarna igra, ki ob normalno operativni vladi seveda sploh ne bi bila mogoča. Zato je tudi zanjo čas za razmislek. Če je sploh še kaj časa.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.