V Parizu: svoboda proti svetosti

To je nasilje, za katerega ni prav nobenega opravičila, niti izgovora. Če ti v naših krajih ni všeč, kaj nekdo napiše ali nariše, bentiš za šankom ali na družabnih omrežjih. Če je huje, časopis odpoveš. Napišeš ostro pismo bralca. V skrajnem slučaju pisca tožiš na sodišču. Taki so tukaj pri nas v Evropi običaji in če komu niso všeč, naj se preseli v državo, kjer ti za napačno karikaturo odsekajo roko, s katero si jo narisal. Tukaj jih ne in jih v imenu kakšne multikulturnosti ne bomo začeli. Niti ne bomo dopustili, da bi nas s terorističnimi grožnjami ustrahovali. Kot so poskusili, od fatve Salmana Rushdija do kibernetskega vdora v Sony. Ko si v Rimu, se vedi kot Rimljan Zelo star pregovor pravi, ko si v Rimu, se vedi kot Rimljan. To velja za nošenje burke po Evropi in skrivanje las ali celo obraza, kadar zahodnjakinja obišče muslimansko državo. In velja za to, kaj se oglaša iz najvišjih točk verskih objektov, zvon ali glas. Vsi drugačni, vsi enakopravni, v redu. Sem za. Ampak tudi vsi enaki pred zakonom. Našim, evropskim zakonom. Ki je kodifikacija naše morale in vrednot. Ja, naše. Dokler smo mi zanje "oni", potem pač ne moremo tiščati glave v pesek, češ saj smo vsi mi "mi". Nič od zgornjega ne prepričuje, da ne bi bili dobri sodržavljani, sosedje, prijatelji. Več spoštovanja do njihove narodnosti, kulture, boga izkažemo s priznavanjem, da to obstaja, kot z zanikanjem, da so to neki zastareli koncepti, za katere je najbolje, da jih tudi oni pozabijo. Multikulturnost kot izgovor Take neprijetne stvari mora biti sposobna povedati država, politika. Leporečje in floskule o strpnosti in sožitju ne bodo dovolj. Kot, spomnimo, niso bile dovolj tiste o bratstvu in enotnosti v prejšnji državi. Zagovorniki multikulturnosti niso prav nič multikulturni, kadar po Bližnjem vzhodu kamenjajo prešuštnike, amputirajo ženske spolne organe ter ljudem sekajo noge in roke. V najboljši tradiciji kolonialne večvrednosti te kulturne razlike v dojemanju humanizma obsojajo. S tem pokažejo, da je domače sklicevanje na multikulturnost zgolj izgovor, da se ne soočijo s spopadom civilizacij na svojih tleh. Pozneje bom pojasnil, da je to zato, ker ne razumejo pripadnosti civilizaciji ali narodu in ne razumejo koncepta svetosti. Zato so tudi popolnoma nesamozavestni, ko gre za njihovo lastno civilizacijo. Najbolje se počutijo, če se lahko na kak način dajejo v nič ali če sem jim pripisuje občutek krivde. Če kaj naredi musliman npr., je to že zaradi česa, kar smo zakrivili zahodnjaki, od križarskih vojn do Busheve intervencije v Iraku. Neumnost! V tem precepu, kako biti proti islamskemu terorizmu in vseeno ostati multikulturno napreden, je inteligenca glavo vtaknila v pesek svobode govora. Karikature Mohameda so globoko žaljive Pesek zato, ker pravica do svobode govora ni nekaj absolutnega. Nobena pravica nikoli ni absolutna, ampak sega le do tam, ko poseže v pravico nekoga drugega. In svoboda govora prvega trči ob pravico do dostojanstva drugega. Na tej točki odpove zlato pravilo, temelj razsvetljenske etike, namreč, ne delaj drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi naredili tebi. Raziskave evolucijskega psihologa Johnatana Haidta kažejo, da se ljudje različno naslanjamo na moralne temelje, s katerimi smo rojeni. Levičarji se naslanjajo predvsem na občutek za skrbnost, pravičnost in svobodo, desničarji pa poleg teh dodatno še na spoštovanje, pripadnost in svetost. Levičarji se norčujejo iz Mohameda ali Device Marije Znanost torej ugotavlja, da imamo desničarji občutek za vse. Levičarji nimajo občutka za svetost in se norčujejo iz npr. Mohameda ali Device Marije. Nimajo občutka za pripadnost in se norčujejo iz domoljubja. Praznovanje državnih praznikov in mahanje z nacionalnimi zastavami se jim zdita patetična. Upodabljati besedo domovina se jim zdi relikt 19. stoletja. Ker njim ni nič sveto, se jim zdi, skladno z zlatim pravilom, da se lahko poljubno norčujejo iz česarkoli svetega drugim. Češ da ne delajo nič takega, kar ne bi hoteli, da drugi delajo njim. Mi se bomo norčevali iz Mohameda in nas ne moti, če se vi norčujete iz Kristusa. Ali Marxa. Tako in tako je religija samo opij za ljudstvo. Če mi prenesemo, boste tudi vi. Tako razmišljanje po zaslugi mnenjskih voditeljev v Evropi postaja mainstream. Celo med staroselci povzroča odtujenost do domovine in njenih tradicij, kaj šele med prišleki. Zadnji pa imajo bistveno bolj izrazit moralni temelj pripadnosti in svetosti. Da bi nanj postavili kaj evropskega, Evropejci sami pravijo, da ni "kul". Da je pasé. Da ni multikulturno. Da ni napredno. Ponudba iz Afrike pa je bogata in z vseh strani, celo iz evropske, spoštovana. Empatijo namesto tolerance Ironija je, da so se iz občutkov za svetost in pripadnost obilno norčevali tudi pri časniku Charlie Hebdo. Ne da bi se jim s tem zdelo kaj narobe. Ker se pač niso rodili z občutkom za to. Paradoks vseh, ki se v tem primeru zavzemajo za svobodo govora ter se imajo za tolerantne in multikulturne, je v tem, da je zavzemanje za svobodo govora še kako civilizacijsko-bojevniško , še kako evrocentrično in postkolonialno napihnjeno. V naši civilizaciji je svoboda govora pred blasfemijo. V njihovi je blasfemija pred svobodo govora. Resnično spoštovanje tuje civilizacije v resničnem multikulturnem duhu zahteva, da to priznamo. In potem? Argument, ki ostane, je geografski. Tisti, ki vas je zmotil na začetku. Tukaj smo mi doma in bo po naše. Ne zato, ker v svojem napuhu mislim, da je tako za ves svet bolj prav, ampak ker smo tukaj doma taki, ki se jim to zdi bolj prav. Če se nam ne zdi prav, gremo na sodišče, ne gremo streljat. Brezbrižnost tolerance naj zamenja angažiranost empatije. Če se v drugega vživiš, ga bolje razumeš. Če ga razumeš, ga lažje nagovoriš. Če ga lahko nagovoriš, mu lahko kaj dopoveš. Iz leve v desno je težje. Teroristka Alenka Bratušek Na rob dogodkov v Parizu so v celofan zavili še eno sklepanje: teroristično delovanje v Parizu je akt proti svobodi govora. Postopki pravne države proti npr. Anuški Delić so akt proti svobodi govora. Ergo so postopki pravne države proti Anuški Delić teroristično dejanje. Še nekaj je primerov, ki so manj politično korektni. Npr. tožba Alenke Bratušek proti novinarju, ki je fotografiral zaslon njenega mobilnika. Ali tožba Jožeta Pirjevca proti Boštjanu Marku Turku. To zadnje dodajam, da bi se tudi tisti, ki so amnestyinternacionalni lažje vživeli v problem: da so vsi, ki tiho ne požrejo, kar se o njih napiše ali nariše, podobni islamskim skrajnežem. Niso! Tožbe so pravna država, streljanje je terorizem Seveda gre pri sklepanju, da obstaja podobnost med teroristi v Parizu in slovensko pravno državo, za zvijačno sklepanje tipa: baraba je bil vegetarijanec, Micka je vegetarijanka, Micka je baraba. Prav nobene podobnosti ni med postopki, ki tečejo proti piscem na sodiščih, in streljanjem piscev in karikaturistov. Prav nobene. Kdor podobnost vidi, vidi Pariz kot problem svobode govora. Kdor je ne, vidi Pariz kot terorizem. Zato tisti, ki v Parizu vidimo terorizem, ne vidimo nič hinavskega v tem, da bi se šla Alenka Bratušek pokazat na četrtkov protest. Če bi bil ta proti terorizmu. Tožbe so pravna država, streljanje je terorizem. Prvo je namenjeno mirnemu reševanju sporov v družbi, drugo ustrahovanju družbe po meri manjšine. Ustrahovanju je treba reči ne. Z javnim pritiskom odrekati ljudem možnost, da pravico iščejo na sodišču, pomeni pometanje sporov in napetosti pod preprogo. Ustrahovanje deluje Da noben slovenski dnevnik kdaj prej ni povzel spornih karikatur Mohameda, kaže, da spoštujejo čustva tukaj živečih muslimanov. Kar je dobro in prav. Da so slovenski časopisi objavili sliko Matere Božje z Brezij s podgano v naročju, kaže, da ne spoštujejo čustev tukaj živečih kristjanov. Kar ni dobro in ni prav. Da po terorističnemu dejanju v Parizu noben časopis naslednji dan iz principa ni objavil sporne karikature Mohameda, pa kaže, da se pustijo ustrahovati. Da terorizem deluje. Da so kot tisti nasilnež iz osnovne šole, ki se je spravljal na šibkejše in se bal močnejših. V zadregi moralizirajo o strpnosti in multikulturnosti, namesto da bi spodbujali in prakticirali empatijo. Ne samo do muslimanov, do vseh. In vzgajali ponos na tisto, čemur smo pripadni v Evropi in kar nam je v Evropi sveto. In to ni samo svoboda tiska.