Univerzijada sama sebi namen

Umetno poveličevanje univerzijade, njeno umeščanje na drugo mesto med zimsko-športnimi tekmovanji in podobno metanje peska v oči se idejnim očetom ter gonilnim možem projekta že lep čas vrača kot bumerang. Obljube o odmevnem dogodku, ki bo veliko pripomogel k slovenski prepoznavnosti, prinesel priložnost za dobičkonosne tržne aktivnosti in udeležence kot bodoče intelektualce ter gibalo razvoja večkrat pritegnil v našo državo, tudi na obraze lahkovernežev že prinaša nasmeške. Iz podatkov o številu udeležencev, med katerimi se resda večkrat znajde tudi kakšno znano ime, ter pestrega, skorajda olimpijskega nabora panog pač ni možno potegniti zaključkov o dogodku, ki zaostaja le za zimskimi olimpijskimi igrami. Posledično ima univerzijada v javnem mnenju že lep čas status pravega prototipa neracionalne in nerentabilne naložbe, predvsem pa sila skromno podporo. Ne le v širši javnosti. Roko na srce, tudi panožne zveze športov, ki so vključene v program zimskih študentskih iger, se kljub formalni umestitvi svojih predsednikov v mariborski organizacijski odbor le redko ali nikoli ne poistovetijo z dogodkom, večinoma zgolj moralna pa je tudi podpora krovne olimpijske organizacije. Čeprav marsikdo tega javno ne želi priznati, saj se bojda od človeka, ki deluje v službi slovenskega športa, pričakuje podpora slehernemu mednarodnemu tekmovanju na naših tleh, univerzijado številni zimsko-športni funkcionarji dojemajo kot ''nebodigatreba''. Zato tudi zagate pri iskanju proračunskih virov, podajanje odgovornosti in skorajda periodično črtanje načrtovanih investicij v objekte ne čudijo.

Zdi se, da se pri projektu Maribor 2013 vse dogaja z veliko zamudo. Z velikansko zamudo pa prihaja tudi do javnih polemik o ''teži'' univerzijade in pomislekov o koristnosti kandidature. Tovrstno kresanje mnenj bi bilo seveda bolj učinkovito in plodno pred letom 2008, ko se je mesto pod Pohorjem ob državnem blagoslovu še drugič podalo v lov za status organizatorja. Univerzijada 2013 je namreč zdaj že lep čas dejstvo, čeprav je ob številnih nedorečenostih vsega dvanajst mesecev pred odprtjem to le težko verjeti. Težko pa je razumeti in upravičiti tudi očitajoči mariborski prst, uperjen proti državi, ter očitke o obljubah s figo v žepu. Država se je namreč s sklepom državnega zbora obvezala, da bo v proračunu zagotovila posebna namenska sredstva za plačilo organizacijskih pravic FISU, kar je tudi storila, ter namenila do 30 odstotkov predvidenih skupnih sredstev za izvedbo projekta. Tudi ta beseda ni bila sneta. Problem pa se je pojavil, ko je postalo kristalno jasno, da preostali partnerji, predvsem občine na čelu z mariborsko (v projektu so še Zreče in Ruše), niso sposobni zagotoviti preostalega dela proračuna in ustrezne dokumentacije. Zato so javne prošnje, naj gre iz državne blagajne kar sto odstotkov proračuna, milo rečeno, nekorektne.

Ne glede na to, kako se bo na koncu razpletel klobčič, ki bi tekmovanja utegnil še dodatno razpršiti proti Ljubljani in Gorenjski, pa je že skorajda povsem nedvoumno jasno, da se bo naposled zgodilo tisto, česar so se največji zagovorniki univerzijade najbolj bali. Slovenija bo gostila univerzijado zaradi univerzijade same. Z drugimi besedami: priča bomo zgolj medijsko zapostavljenim tekmovanjem na že obstoječih ali v najboljšem primeru nekoliko prilagojenih ter posodobljenih prizoriščih in z zvrhano mero prilagodljivosti in iznajdljivosti, medtem ko pa bo prave oprijemljive dediščine dogodka le za vzorec ali nič. Ni pa skrivnost, da se je prav v želeni zapuščini skrival ključni motiv ob ogrevanju za kandidaturo. Tedaj je bila namreč univerzijada priročen izgovor za javna sredstva, s katerimi bi na Štajerskem (p)oživili športno, turistično, univerzitetno in prometno delovanje. Vrtoglavih in tudi za čas konjunkture megalomanskih 250 milijonov evrov, kolikor je znašala ena od začetnih ocen vseh naložb, je seveda zrcalilo težnjo po pravcatem regijskem razmahu pod krinko univerzijade. Načrt se je razblinil kot milni mehurček, na koncu pa so organizatorji pristali pri nemočnem tekanju od občinskih do državnih vrat v želji po petnajstih milijonih, s katerimi bi izpeljali tekmovanja, še enkrat toliko pa bi jih potrebovali za edine načrtovane investicije, ki se še niso soočile z dokončnim črtanjem.