Tradicionalni slovenski zajtrk

Že odkar so avgusta ministri predstavili svoj načrt za tradicionalni slovenski zajtrk v slovenskih šolah in vrtcih, se ubadam z mislijo na to, kaj sploh je tradicionalni slovenski zajtrk. Še najbližje, kar sem prišla tradiciji, je bilo med preživljanjem poletij na kmetiji blizu Črnomlja, kjer je odraščala babica. Tam smo za zajtrk običajno jedli kos kruha (domačega in nič kaj črnega), potopljenega v toplo mleko (mlekomat na štirih nogah se je pasel nekaj deset metrov stran od hiše), če pa sem imela srečo, so bili pri hiši koruzni ali ajdovi žganci, ki so prav tako pristali v mleku. Sploh koruzne žgance še vedno pogrešam, kruh pa tudi; bo že držalo, da je domač najboljši. Domač in tak, kakršnega smo jedli nekoč. Tisto, kar si lahko danes spečem v pečici, ni isto kot tisto, kar je teta spekla v krušni peči in poleg velikega hlebca iz testa oblikovala še par manjših hlebčkov, za otroke. Strašno sem se veselila tega. Nič ne diši lepše kot svež kruh; no, morda le sveže pokošena trava. Bo že držalo, da imamo na "prvi kruh" vsi svoje spomine. Na tiste kifeljčke, ki so nam jih kupovale mame, na vonj po žemljah, ki smo jih pomakali v kakav, in na hrustljavo skorjo, kakršne skoraj ne najdemo več. Ko sem pred leti prvič resneje pokukala v Zagreb, sem bila prav presenečena nad številom pekarn in si želela, da bi jih bilo več tudi pri nas. No, zdaj imamo tudi mi eno na vsaki prometnejši ulici, kakovost kruha pa je kvečjemu nižja kot prej. Tako pecivo kot kruh imata isti sladkast okus, penasto sredico in nikakršno skorjo. Vse je narejeno po istem kopitu. Mimogrede, kruh je tudi prvi, ki me je že od nekdaj varoval pred pretiranim konzumiranjem hitre prehrane. Tista vati podobna bombica, ki jo dobiš v raznih mekdonaldsih, pač ni kruh (o drugih sestavinah pa raje ne bomo).

A 18. novembra se ne bomo ukvarjali s širšim problemom slabe kakovosti kruha, ki je naprodaj, ampak s projektom hrane slovenskega izvora v slovenskih osnovnih šolah in vrtcih. S tradicionalnim slovenskim zajtrkom namreč ne nameravajo otrokom ponuditi nečesa, kar smo Slovenci za zajtrk jedli tradicionalno, ampak hrano, ki je slovenskega porekla. Ker je projekt nastal na pobudo Čebelarske zveze Slovenije, bo na seznamu "dovoljene" hrane seveda tudi med. Družbo mu bodo delali še črn kruh, maslo, jabolko in mleko. (Le upamo lahko, da se bodo do takrat odgovorni zedinili, kakšno mleko je najboljše.) Sicer jedilnike večinoma sestavljajo sezonsko sadje, črn, polbel, polnozrnat ali ajdov kruh, marmelada, mlečni zdrob, polenta, prosena kaša ali ovseni kosmiči in nesladkan čaj ali voda. Kar predstavljam si lahko, kako bodo prvošolčki za zajtrk malicali ovsen kruh, skuto, korenček in nesladkan čaj …

Čeprav zveni pusto, se sicer sploh ne bi branila, če bi kdo takšne zajtrke pripravljal tudi meni. Tradicionalni slovenski zajtrk na dom, morda? Če ponovimo, da tradicionalni zajtrk v resnici označuje živila slovenskega porekla, potem to pravzaprav že lahko dobim na dom – od različnih kmetov, ki so se povezali v nekaj združenj in dostavljajo sveže sadje in zelenjavo na dom. Povpraševanje po doma pridelani hrani je menda veliko in temu se sploh ne čudim, saj se mi zdi, da smo že vsi siti kitajskega česna in bio jabolk z Nove Zelandije. Zdi se mi tudi, da smo bolj kot izobrazbe o pomembnosti zajtrka potrebni izobrazbe o lokalno pridelani hrani in temu, kdaj so kakšne povrtnine na voljo. Da ne pričakujemo svežih paradižnikov sredi zime in gigantskih borovnic jeseni, pač.

Saj je lepo, da se osredotočamo tudi na posamezne projekte, na reševanje enega obroka, pa čeprav menda najpomembnejšega v dnevu, ali na to, da bi prepovedali avtomate z nezdravo prehrano, kot predvideva nova prehranska politika. Res, vse šteje. Ampak zakaj bi umikali avtomate z nezdravo hrano, zakaj ne bi umaknili le nezdravih živil iz avtomatov? Je kdo rekel, da avtomat z navadnimi jogurti in jabolki ne more obstajati? Slovenskimi, seveda. In zajtrk je kajpak pomemben, a zobanje skute in korenčka nam ne bo čisto nič pomagalo, dokler je ponudba v trgovinah takšna, kakršna je. Dokler se lahko zdravo prehranjujejo samo ljudje, ki si lahko zdravo prehranjevanje privoščijo. In dokler ne bomo dojeli, da prevelika izbira morda sploh ni dobra. Pri hrani šteje lokalno, ne globalno, in to ne le za zajtrk. Za to ne potrebujem strategije ali projektov, ki so očitno bolj sami sebi namen, samo zdravo pamet in možnost, da kupujem po zdravorazumskem nakupovalnem listku.