Tomaž Ambrožič: Domneva nedolžnosti

Prijava več nekdanjih varovank najuspešnejšega slovenskega trenerja juda Marjana Fabjana zaradi trpinčenja in spolnega nadlegovanja je dosegla praktično vsakogar. Kako tudi ne, saj imamo v Sloveniji do tovrstnih početij ničelno toleranco. Ne gre za anonimne prijave in govorice, temveč z imeni in priimki podpisane prijave, ki dokazujejo, kakšne dolgotrajne posledice in travme lahko na posameznikih pustijo takšna dejanja. Še tako velika imena, ovenčana z največjimi uspehi, za tovrstna početja ne morejo in ne smejo imeti alibija in opravičila. Šport tukaj ni opevan in nikakor ne smemo spregledati, da so morda tudi zaradi ukvarjanja s športom nekateri utrpeli travme, ki jih bodo spremljale celotno življenje.

Marjan Fabjan je bil do dne, ko je informacija prišla v javnost, v očeh mnogih eden najboljših trenerjev v Sloveniji nasploh. Brez dvoma, slovenski judo je popeljal med najboljše na svetu in priklanjali so se mu tudi v velesilah juda, kot je Japonska. Vedelo se je, da je poseben in zahteven. In da zna predvsem z dekleti, s katerimi je dosegel vrhunske rezultate. Toliko smo vedeli. Ko je lansko leto zlato olimpijsko medaljo osvojila Andreja Leški, ki ni njegova varovanka, je bilo jasno, da se do zlate olimpijske medalje da priti tudi drugače. Da pristop Marjana Fabjana, kakršenkoli že je, ni edini in zveličavni.

Najboljše varovanke Marjana Fabjana spornega ravnanja sicer ne potrjujejo, a tiste tekmovalke, ki so se odločile za prijavo, so očitno imele drugačno izkušnjo. Foto: Aleš Fevžer

Kje so meje žrtvovanja za največje uspehe ?

Druga plat medalje Marjana Fabjana je razumljivo odprla več dilem, ki so povezane z afero. Je trpinčenje in podrejanje trenerju v "slepem" življenju za judo nekaj, za kar je vredno žrtvovati svojo mladost? Nekdanji vzhodnonemški način treniranja, kjer so tekmovalke in tekmovalci postali "stroji", s katerimi so upravljali trenerji, ni šport, vreden svojega imena. Četudi se prostovoljno podrediš trpinčenju in poniževanju, gre za nekaj, kar v športu ne sme biti dovoljeno. Da mlade športnice vse skupaj dojamejo šele čez nekaj časa, ko ugotovijo, da jim takšno početje pusti travme, je nedopustno. Navijači večinoma vidimo le medalje in uspehe, nehote pa slavimo tudi početja, ki so nedopustna. Tudi nevredna vseh uspehov, pa naj bodo ti uspehi še kako veliki. Je treba za trenutek slave žrtvovati več kot le trud, znoj in trdo voljo?

Najboljše varovanke Marjana Fabjana spornega ravnanja sicer ne potrjujejo, a tiste tekmovalke, ki so se odločile za prijavo, so očitno imele drugačno izkušnjo.

Čeprav se človeka takšne zgodbe boleče dotaknejo, pa se kot pravnik sprašujem še o drugi plati te zgodbe. Študij prava mi je omogočil, da na podobne zgodbe lahko gledam tudi skozi oči, ki običajnemu bralcu niso ravno povsem blizu. Študij prava pusti določena trajna spoznanja, ki sodijo v svet pravnih norm, a hkrati tudi povsem življenjskih situacij. Spoznanje, da se je vedno treba znati postaviti na obe strani in iskati argumente za in proti, me je vedno fasciniralo. Kakor tudi pravna permisa, da je vredno zagovarjati pravna pravila in norme za ceno, da nedolžen ne bo po krivem obsojen.

Domneva nedolžnosti ni zgolj pravniška retorika, temveč eden temeljnih pravnih institutov, brez katerega pravni sistem ne bi obstajal. Prav nič nima veze z moralno odgovornostjo in etiko, saj je njegov edini namen zaščita nedolžnih žrtev. Čas, v katerem živimo, je namreč čas posploševanja, populizma in oblikovanja javnega mnenja, ki služijo povsem drugim namenom. Kot da bi sprejeli dejstvo, da prava sploh več ne potrebujemo.

Bodo mediji nadomestili postopke pred sodišči?

To, da so TV-kamere prisotne ob policijskih preiskavah na domovih osumljenih, smo sprejeli kot nekaj povsem samoumevnega in normalnega. Kazenska ovadba v glavah ljudi skorajda že pomeni obsodilno sodbo. In da, pogosto ti isti ljudje, ki to spodbujajo, ne verjamejo v obstoj pravne države.

Nobenega namena nimam, da bi s čimerkoli zagovarjal ali branil osebo, zoper katero je bilo podanih več kazenskih prijav zoper spolno nadlegovanje. Kolikor lahko razberem iz medijev, je zadeva v predkazenskem postopku, kjer je naloga policije in tožilstva preveriti okoliščine kaznivega dejanja ter zbiranje dokazov, ki se bodo lahko uporabili med naslednjimi fazami kazenskega postopka. Ko tožilstvo ugotovi, da ima dovolj argumentov za nadaljevanje postopka, poda obtožni predlog. In takrat zadevo v obravnavo prevzame sodišče s ciljem, da obtožni predlog sprejme in dosodi kazen ali pa ga zavrne in obtoženo stranko oprosti.

K razmisleku me je spodbudil relativno podoben primer, ki zadnje tedne zaposluje angleško športno javnost. Pred dobrima dvema letoma je bila namreč v medijih objavljena novica, da so bile zoper nogometaša londonskega kluba, ki nastopa v premier ligi, podane kazenske prijave zaradi posilstva. Podali sta jih dve ženski, gre pa za dogodka iz let 2021 in 2022.

V začetku julija je tožilstvo sprejelo sklep, da vloži obtožni predlog, in v javnosti je bilo razkrito, da gre za nogometaša Arsenala Thomasa Parteyja, ki je pred dnevi sicer postal član španskega kluba Villareal. Foto: Reuters

Ime nogometaša ni prišlo v javnost, se je pa špekuliralo, da gre za nogometaša Arsenala. Na družbenih omrežjih se je sicer ugibalo, kdo bi to lahko bil, a prav nihče si ni upal javno obtožiti nikogar. Zavest in strah pred obtožbo nedolžnega sta prevladala pred željo po senzacionalističnem odkritju in medijski aferi. Zadeva je bila prepuščena policiji in tožilstvu, da se je ukvarjalo z ugotavljanjem, ali imajo kazenske prijave podlago za nadaljevanje postopka. V začetku julija je tožilstvo sprejelo sklep, da vloži obtožni predlog in v javnosti je bilo razkrito, da gre za nogometaša Arsenala Thomasa Parteyja, ki je pred dnevi sicer postal član španskega kluba Villareal. Partey se je pretekli teden udeležil prve sodne obravnave na sodišču in mu je bilo omogočeno, da ob plačilu varščine nadaljuje opravljanje svojega poklica. Kot v vsakem drugem postopku bo sodišče tudi tukaj izvedlo postopek in odločilo o vloženem obtožnem predlogu. Če bo nogometaš spoznan za krivega, bo njegova športna pot verjeno zaključena, saj bo v trenutku izgubil vso kredibilnost, prav tako pa verjetno tudi prostost za čas prestajanja kazni. Seveda, če ga bo sodišče spoznalo za krivega. Če ga ne bo, bo madež verjetno seveda še vedno ostal, saj je javno mnenje do tovrstnih obtožb vedno zelo kritično.

Ker je Marjan Fabjan medijsko prepoznavna oseba, je bil verjetno javni interes razlog, zaradi katerega je bila informacija že v tej zgodnji fazi deljena z javnostjo. Sam tega ne podpiram, saj razkritje lahko povzroči tudi hud pritisk na tiste, ki so prijavo podali. V konkretnem primeru je to na žalost sprožilo tudi obtoževanje tistih, ki verjamejo, da je Fabjan nedolžen, zoper tiste športne delavce znotraj juda, ki ne sodijo v Fabjanov bližnji krog. Beremo lahko, da gre pri tem za boj za oblast v Judo zvezi Slovenije, kar pa z vsebino kazenskih prijav nima prav nobene zveze.

Policija in mediji kot varuhi domneve nedolžnosti

Domneva nedolžnosti, ki pravi, da je vsak nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana, mora vedno ostati glavni postulat prava. Vsega tega danes ne bi spremljali in bi policija ter tožilstvo v miru lahko opravljala svoje delo, če bi razumela, da je tako, kot je treba varovati osebne podatke tistih, ki so zmogle pogum in podale prijavo, varovati tudi ime tistega, zoper katerega je bila prijava podana. Vse do trenutka, ko obstaja dovolj velika verjetnost, da se vloži obtožni predlog in začne postopek pred sodiščem.

Dejanje, da je policija v javnost spustila ime osumljene osebe, preden je izvedla vse postopke in preverila, ali so kazenske prijave utemeljene, se ne bi smelo zgoditi. Tako zaradi zaščite tistih, ki so prijavo podali, kot zaradi zaščite pravic osumljenega.

Šport nas uči, da se tekme zmagujejo na športnih igriščih in ne v medijih. Enako mora veljati tudi, če zagovarjamo pravni red in pravno državo.

Pri nas žal ni tako. Daleč smo od zrelosti, ki jo premorejo okolja, kjer se pravo in pravne varovalke jemljejo resno. Pri nas štejejo medijske obsodbe. Na pravo pa se izgovarjamo samo takrat, ko se stvari ne odvijajo tako, kot mislimo, da bi se morale.