Te dni naš predsednik republike praznuje drugo obletnico izvolitve

Prvič, zaradi svoje ljudskosti, ki jo imajo mnogi za prisiljeno in nedostojno za funkcijo, ki jo opravlja. In drugič, ker je prekinil prakso predhodnikov in se ne vmešava v dnevnopolitične zadeve.

Vendar je Pahor prav zaradi teh dveh smernic svojega mandata – "žlahtnega populizma" in nevtralnosti – dosegel, da je predsednik republike danes še zadnja institucija v državi, ki uživa legitimnost med različnimi političnimi skupinami in širokimi krogi državljanov.

Pahorjevo delno priznanje To je pravzaprav paradoks, saj za trenutno stanje največji delež odgovornosti nosi prav vlada, ki jo je vodil Pahor v letih 2008–2011. Njegov uspeh na predsedniških volitvah je bil v dobršni meri odvisen od tega, da je to svojo krivdo priznal. Edinstveni primer v slovenski politiki, ki jo zaznamuje neverjetna sprenevedavost.

Vendar je priznal zgolj del svoje odgovornosti – namreč za gospodarski polom. Pozabil, spregledal ali namerno opustil pa je svojo objektivno odgovornost za politično krizo, v kateri smo se znašli.

Zgodovinski polom Pahorjeve vlade Pahor si je ob začetku svojega premierskega mandata zadal izjemno ambiciozen cilj, ki ga lahko povzamemo v štirih točkah.

Prvič. Nadaljevati strukturne reforme Janševe vlade, ki jih je kot član Partnerstva za razvoj vsaj nekaj časa tudi sam aktivno podpiral iz opozicije.

Drugič. Utrditi varnostno mrežo za socialno najšibkejše in se tako približati skandinavskemu modelu fleksivarnosti.

Tretjič. Okrepiti neodvisnost nadzornih institucij ter nevtralnost državne uprave in javnega sektorja ("Hočem sistem, v katerem nihče ne bo trepetal, kdo bo prišel na oblast.").

Četrtič. Končati vzdušje izrednega stanja, ki je obvladovalo mandat Janševe prve vlade (čeprav naša levica tega nikakor noče slišati, je tu treba dodati: v veliki meri po zaslugi njenih nasprotnikov).

Polom je bil v vseh točkah eklatanten. Reforme so se zaustavile. Istočasno vztrajanje pri okrepitvi socialne varnosti je povzročilo spiralo zadolževanja in hkrati (zaradi dviga minimalne plače) v propad pahnilo številna podjetja z nizko kvalificirano delovno silo – kar je prizadelo prav socialno najšibkejše. Namesto neodvisnih institucij smo dobili škandalozno politizacijo represivnih organov in politikantsko kadrovanje pod krinko "strokovnosti".

Namesto ideološke pomiritve pa radikalizacijo.

Velika koalicija, ki je ni bilo Vsi ti polomi so imeli isti vzrok. Pahorjevo nesposobnost, da bi za svoje smotre izbral prava politična sredstva. Edini instrument, s katerim bi bilo mogoče vsaj deloma doseči zastavljene cilje, je namreč bila velika koalicija.

Res je: levi trojček je na volitvah zmagal na krilih protijanšizma, a vdor nepričakovanega dejavnika – gospodarske krize – je omogočil dovolj manevrskega prostora za upravičenje "spremembe kurza" in oblikovanje koalicije med SD in SDS.

Na desnici je ta želja sprva obstajala. Toda kampanja pozitivnega ovrednotenja določenih vidikov komunističnega režima, v kateri je prednjačil tedanji predsednik republike, je pripeljala do okrepitve kulturnega boja in minirala že tako krhke možnosti sporazuma.

Hladna državljanska vojna Zakaj je vse to pomembno? Ker smo danes v zelo podobni situaciji.

Gospodarsko ni nič manj dramatična, politično pa smo – kot so začeli opozarjati že nekateri ugledni tuji analitiki – zašli v stanje nekakšne hladne državljanske vojne.

Nepotrebno dramatiziranje je zadnja stvar, ki jo potrebujemo, a prav je, da se zavedamo, kje smo: vzdušje visoke napetosti, kakršnega imamo v Sloveniji že vsaj od izbruha vstaj, se v južnoameriških državah praviloma izteče v državni udar. Tudi takšne pozive smo v zadnjih mesecih že imeli.

Dejstvo, da se nam zaradi članstva v EU seveda ne bo zgodilo nič podobnega, nam ne bi smelo biti v preveliko uteho. Mislim, da je čas, da se zresnimo in zavemo globine politične in institucionalne krize, v katero smo padli. In začnemo iskati realistične poti iz nje.

Konstruktivna opozicija ali kvadratura kroga Pred dvema tednoma smo lahko zaznali majhen dogodek – utrinek, pravzaprav –, ki nam bi lahko dal žarek upanja. Podpredsednica SDS Alenka Jeraj je Miru Cerarju ponudila roko sodelovanja, čeprav je v isti sapi poudarila, da to ne pomeni odmika od znanega stališča o nelegitimnosti volitev.

Številni analitiki so dogodek spregledali ali ga interpretirali kot odraz SDS-ove shizofrenične pozicije: kako je namreč mogoče uskladiti konstruktivno opozicijo ali celo sodelovanje v skupnem vladnem projektu in istočasno vztrajati pri nelegitimnosti volilnega rezultata? Kvadratura kroga.

Pri tem pa ostaja odprto ključno vprašanje: kako konkretizirati to sodelovanje, da se ne bo že ob prvi težavi razblinilo kot mlinski mehurček, kot se je zgodilo s Partnerstvom o razvoju v mandatu 2004–2008?

SMC ima to prednost, da nima volilnega telesa, ki bi mu morala odgovarjati – danes je že težko srečati koga, ki bi javno priznal, da je volil to stranko –, a kljub temu bi tudi sama težko upravičila sklenitev zavezništva s stranko, sodelovanje s katero je zavrnila že med kampanjo. Glede na to, da bi morebitna partnerica še naprej oporekala legitimnosti Cerarjeve zmage, bi za zadnjega sprejetje SDS-ove ponudbe pomenil salto mortale, ki bi si ga celo politik, ki je na volitvah zmagal brez programa, težko privoščil.

V pričakovanju razsodbe ustavnega sodišča A čisto mogoče je, da je bila ponudba Jerajeve izrečena v pričakovanju novega konteksta; da je del novega političnega premisleka. Premisleka, ki računa na bližajočo se razsodbo ustavnega sodišča v zadevi Patria, za katero je sicer vse prej kot gotovo, da bo ugodila Janševi pritožbi – je pa dokaj verjetno.

Danes pa je gotovo nekaj drugega. Če bodo ustavni sodniki razveljavili sodbo, bodo s tem dali zagon tezi o nelegitimnosti volitev. Nedavna odločba, ki je Janšo začasno vrnila na prostost, namreč govori o "hudih, morda nepopravljivih posledicah", ki bi jih dejstvo, da je bil vodja opozicije zaprt po krivici, imelo za demokratični red.

Na obzorju je še hujša radikalizacija V primeru razveljavitve Janševe obsodilne sodbe SDS-ovih zahtev po novih predčasnih volitvah zato ne bo več mogoče ignorirati. Kljub temu pa je iluzorno pričakovati, da bo pot do njih preprosta.

Edini realistični scenarij bi tako bil nadaljevanje skrajne radikalizacije javnega prostora, iz katerega se lahko rodijo številne nepredvidljive posledice: kolumnistični kolega Kizo je nedavno pronocljivo opozoril na možnost vznika nove, ekstremne desnice po grškem ali madžarskem vzoru.

Zgodovinski sporazum Rešitev iz zagate bi lahko bil kompromis, ki ga nakazuje ponudba Jerajeve. Sporazum med SDS in SMC, ki bi predvideval vmesno obdobje skupnega vladanja z jasno določenim in ambicioznim reformnim programom, po izteku katerega bi šli na nove predčasne volitve.

Takšen "zgodovinski sporazum" bi poleg prepotrebnih strukturnih reform na gospodarskem področju lahko vključeval tudi ukrepe za učinkovitejše varovanje človekovih pravic v sodnih postopkih (tudi z izločitvijo sodnikov in tožilcev, ki so sodelovali pri njihovem kršenju) in tudi marsikatero reformo iz nabora predlogov za regeneracijo demokracije, ki jih je SDS podala pozimi 2012 ob izbruhu vstaj.

Predsednikova koalicija Takšen sporazum bi pomenil pomemben korak k državljanski pomiritvi. A bolj ali manj jasno je, da je Cerar prešibek lik, da bi zmogel uspešno voditi tako kočljiv in zahteven projekt. Naj se sliši še tako paradoksalno, bi bil za uspeh takšnega sporazuma nujen angažma predsednika republike.

Ta bi moral sestopiti s slonokoščenega stolpa svoje blažene nevtralnosti in se podobno kot njegov italijanski kolega Napolitano izpostaviti kot pobudnik velike reformne koalicije. Legitimnost, ki jo uživa med državljani, bi zastavil kot zagotovilo, da bosta obe strani upoštevali dane zaveze.

S pokroviteljstvom nad takšno, kot pravijo v Italiji, "predsednikovo koalicijo", bi Pahor simbolno izvedel pokoro za napake svoje vlade in omogočil izhod iz začaranega kroga, v katerega nas je pahnil zaradi svoje nesposobnosti.

Časa seveda ni mogoče zavrteti nazaj: da pa se preprečiti, da se na višji stopnji radikalizacije ne ponovi zgodba izpred nekaj let. "Predsednikova koalicija" je verjetno edina možnost, da izstopimo iz perverznega ponavljanja istih napak.

To ni dežela za mlade Zavedam se, da ima takšen scenarij minimalne možnosti za uspeh zgolj, če Janezu Janši ne bo treba nazaj v zapor. A si ga kljub temu želim ne glede na razplet zadeve Patria.

Če ne drugega, bi imel vsaj eno pozitivno posledico: po 17 letih neprekinjenega sodelovanja na oblasti bi iz vladne koalicije izpadel DeSUS. Danes smo namreč država, s katero so kolikor toliko zadovoljni le njegovi volivci.