Talibanski žurnalizem

Že vse od lanskih parlamentarnih volitev, ko tranzicijski levici kljub relativni zmagi njenega izbranca Jankovića ni uspelo sestavi vlade, vlada v vrstah njenih mnenjskih voditeljev in preostalih medijsko izpostavljenih podpornikov prava histerija. Čeprav tudi prej večinoma niso sloveli po kakšni posebni strpnosti in umirjenosti, pa se jim je zdaj, ko vladajoča koalicija pod vodstvom "princa teme" ne samo, da še ni razpadla, ampak kaže, da ji bo kakšno pomembno spremembo celo uspelo spraviti skozi zakonodajni postopek, skoraj dobesedno "utrgalo".

Tako njihovi medijski jurišniki besno udrihajo čez vse in vsakogar, ki bi lahko imel kaj opraviti z njim osovraženo politično opcijo. Ena od najbolj gorečih takšnih aktivistk je Dnevnikova Tanja Lesničar Pučko, ki neutrudno "zliva vedra gnojnice" ne samo po vodilnih predstavnikih vlade in vladnih strank, ampak tudi po vseh tistih, ki so "moralno-politično neprimerni". Ne samo po posameznikih, ampak tudi po ustanovah. Tarča njenega zadnjega sramotilnega pamfleta je bila tako (med drugim) ustanova, na kateri deluje pisec teh vrstic, to je Fakulteta za uporabne družbene študije. In lotila se je je v značilnem boljševiškem slogu, s podtikanji, lažmi in izkrivljanji. Tako je potvorila zapis direktorja direktorata za visoko šolstvo in znanost Boruta Rončevića o potrebi po tem, da pomladna opcija "gradi lastno izobraževalno, kadrovsko in komunikacijsko infrastrukturo". Predstavila ga je kot kronski dokaz za politično motivirano privatizacijo javnega šolstva; čeprav je on jasno povedal, da je imel s tem v mislih vzpostavitev strankarske infrastrukture. V ta svoj konstrukt je nato vključila "inkriminirano" fakulteto, ki jo je okarakterizirala kot partijsko šolo, nekakšen "esdeesovski Kumrovec". Gre za podlo diskvalifikacijo, ki nima nikakršne osnove v dejstvih. Omenjena visokošolska ustanova je nastala na podlagi zasebne pobude v skladu s pravili, ki veljajo na tem področju, nima nikakršne zveze s katero od političnih strank in pri svojem delovanju dosledno upošteva najvišje akademske standarde. (In tukaj študenti izpitov nikakor ne opravljajo po internetu, kot si je izmislila T. L. P.)

Tovrstno pisarjenje predstavlja dober vpogled v psihopatologijo slovenskega salonskega ultralevičarstva. Ki slepo sovraži vse, kar se ne vklaplja v njegove ideološke šablone. Ki ima tiste, ki zagovarjajo "napačne" ideje, za preprosto manjvredne. Zato ni nič bolj zlaganega, kot je sklicevanje takšnih osebkov na demokracijo, svobodo, odprtost. Imajo se za intelektualno superiorne, vendar je njihov domet slaboumno ponavljanje obrabljenih socialističnih floskul. Njihova "ustvarjalnost" se kaže samo v produciranju novih in novih zmerljivk, s katerimi zasipajo svoje sovražnike.

Opraviti imamo z žurnalizmom talibanskega tipa, za katerega tisti, ki niso pripravljeni "trobiti v rdeči rog", malodane ne bi smeli obstajati, kaj šele, da bi se smeli oglašati v javnosti, graditi lastne institucije in tako dalje. Zato jih skuša s stalnim blatenjem, s širjenjem laži, polresnic in insinuacij onemogočiti. Temu se je treba odločno zoperstaviti. In tudi "usekati" nazaj, če ne gre drugače!