Torek, 5. 11. 2013, 19.35
7 let, 1 mesec
Tadej Golob, boksar
To je tisti publicist, ki je hkrati že dolgo alpinist in ki se je pred leti povzpel tudi na Mount Everest, kamor je spremljal ekstremista Dava Karničarja, ta pa je potem odsmučal z njega, o čemer je potem izšla tudi knjiga. To je tisti pisec, ki je avtor živahne (avto)biografije Petra Vilfana, kjer ste se, ljubitelji oranžne žoge, lahko naužili tudi duhovitih podrobnosti iz časov legend jugoslovanske košarke. In to je tisti pisatelj, ki je pred časom kot komet priletel na slovensko literarno sceno z romanom Svinjske nogice, potem pa že kar s tem prvencem pobral kresnika, najprestižnejšo slovensko literarno nagrado. No, Tadej Golob je, če ne veste, lani postal še boksar, razlog za to pa je bil (tudi) njegov novi roman z intrigantnim, boksarsko podloženim naslovom Ali boma ye!.
Vrhunec njegove transformacije pa je predstavljala upodobitev LaMotte v kasnejših, poboksarskih letih. Snemanje filma so takrat za nekaj mesecev prekinili, De Niro se je podal na kulinarično potovanje po Franciji in Italiji, z njega pa se je vrnil skoraj neprepoznaven, saj je bil kar 30 kilogramov težji. Ameriška akademija je lahko le zgroženo opazovala, kaj vse je (bil) pripravljen igralec narediti za to, da bi bil upodobljeni lik čim bolj pristen, in oskar za glavno vlogo je De Niru seveda padel direktno v roke (obratni učinek, torej radikalno hujšanje za potrebe svoje vloge je denimo leta 2004 izvedel Christian Bale pri filmu Izginjanje/The Machinist, med snemanjem katerega je s strogo dieto, torej enim jabolkom ali pa eno tunino konzervo na dan, "snel" skoraj trideset kilogramov – s 85 na 55 kilogramov pri 183 centimetrih višine, želel pa je priti celo pod 50 kilogramov, a mu filmska ekipa ni dovolila, saj so se zbali za njegovo zdravje).
Podobno je tudi z njegovim romanom Ali boma ye!, v katerem je glavni junak slovenski amaterski boksar ob zaključku svoje kariere (dogajanje je postavljeno na bolj ali manj realno ozadje, saj naj bi za denar, tisoč evrov na rundo, v Stožicah ekshibicijsko boksal pred glavno borbo večera, v kateri se bo boril Dejan Zavec). Ko sem z Golobom nedavno delal intervju, sem ga seveda vprašal tudi to, kako globoko je šel v preučevanje boksa za potrebe romana. Odgovoril mi je nekako takole: "Ko sem se odločil za knjigo, v kateri bo glavni junak boksar pred svojim zadnjim dvobojem v karieri, sem se vpisal v Boksarski klub Ljubljana, k Sašu Taranišu, in tam boksal leto in pol. Spoznal sem, da je boks kondicijsko izjemno zahtevna reč. Neverjetno, ti kratki sprinti s kombinacijo udarcev … Nikoli si ne bi mislil, da to tako izčrpa. Plezalci, še posebej alpinisti, smo v primerjavi z boksarji nekako bolj dizel. Mogoče mi je tudi zaradi tega boks postal všeč, zdi se mi, da še kar nekako prenašam udarce in bi še hodil na treninge, čeprav je roman končan, ampak preprosto ne najdem časa. Globoko? Enkrat nisem mogel jesti trde hrane, ker me je bolela čeljust, pa takrat sploh nisem dobil udarcev v čeljust, ampak v čelo."
Leto in pol! Udarci z vseh strani! Morda bi različica Tadeja Goloba iz leta 2013 v ringu pometla z različico Roberta De Nira iz leta 1980. Tega ne bomo izvedeli nikoli.
Pred dobrimi štiridesetimi leti, v začetku sedemdesetih, je legendarni slovenski pisatelj Vitomil Zupan, tudi sam boksar, napisal scenarij za film Maškarada (ki je zaradi eksplicitne spolnosti, družbene dekadence in drugega kasneje obstala "v bunkerju" za dobro desetletje), v katerem je bil glavni lik boksar. Vendar je bilo to kmalu po svetovnem košarkaškem prvenstvu v Ljubljani in ta igra je bila tisti čas pri nas zelo popularna, zato so tudi glavnega junaka žal transformirali v košarkarja. Karakterno bi bil boksar seveda veliko močnejši lik.
Letos je bilo v Ljubljani evropsko košarkaško prvenstvo, vendar Tadej Golob v svojem romanu ni ponovil te napake.