Veronika Podgoršek

Sreda,
24. 5. 2017,
0.01

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0,68

Natisni članek

Natisni članek

kolumna razhod Veronika Podgoršek

Sreda, 24. 5. 2017, 0.01

7 let, 1 mesec

Stiki, vloge in pasti po razhodu

Veronika Podgoršek

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0,68
Ločitev razveza zakon mož in žena | Foto Thinkstock

Foto: Thinkstock

Ko gresta partnerja, ki sta tudi starša, narazen, med prvimi stvarmi urejata tudi skrbništvo nad otrokom/-ki in stike. Ob tem se na novo vzpostavljajo tudi različne vloge, pravice in dolžnosti tako bioloških staršev kot kasneje nove partnerice oziroma novega partnerja in s tem na novo ustvarjene družine.

Najlažje in najbolj dobrodošlo je, če se starši lahko med seboj dogovorijo, kateri bo imel nad skupnim otrokom ali otroki skrbništvo, kje bo/bodo v prihodnje otrok/-ci živel/-i in kako bodo potekali stiki z drugim staršem. Glede tega, koliko in kdaj oziroma ob katerih dnevih se določi stik, je mogočih ogromno dogovorov. Še vedno ste vi tisti, ki poveste, kaj bi bilo za vse najlažje in najbolje, oz. se strinjate z dogovorom.

V mnogo primerih je praksa, da so otroci v stiku z enim od staršev vsak drugi podaljšan konec tedna. To pomeni, da otroka pridejo iskat v vrtec/šolo oz. ga poberejo po popoldanskem krožku ali treningu, v ponedeljek zjutraj pa ga odpeljejo v vrtec ali šolo. Med tednom je enako na primer s torka na sredo. Seveda je ponekod teh stikov več, drugje pa manj.

Skrbnik je dolžan za otroka vedno poskrbeti in urediti varstvo

Drugače je, ko gre za skupno skrbništvo. Glavni predpogoj za pridobitev skupnega skrbništva je, da so starši zmožni dobre komunikacije. V nasprotnem primeru to nikakor ni mogoče. V tem primeru je otrok oziroma so otroci pri vsakem izmed staršev pogosto po teden dni. V nekaterih primerih to izvajajo tako, da otroci živijo v enem domu, starša pa se v njem izmenjujeta (to največkrat ne deluje več, ko eden ali drugi vzpostavi nov partnerski odnos). 

Velika razlika med deljenim skrbništvom ter dodeljenim skrbništvom enemu staršu in dodeljenimi stiki drugemu staršu je tudi v pravicah in dolžnostih. V prvem primeru imata oba oboje. V drugem primeru ima tisti, ki je skrbnik, tako dolžnosti kot pravice, drugi pa bolj pravice. To v praksi pomeni, da lahko starš, ki ima stike z otrokom, drugemu staršu s skrbništvom, (tudi tik pred zdajci) sporoči, da otroka ne more prevzeti. Skrbnik je dolžan za otroka vedno poskrbeti in urediti varstvo, če sam v tistem trenutku ne more poskrbeti za njega. 

Prehitro se otroke razvezanih staršev začne obravnavati kot uboge.  | Foto: Thinkstock Prehitro se otroke razvezanih staršev začne obravnavati kot uboge. Foto: Thinkstock

Hitro si lahko ustvarijo mnenje, da je pri enem od staršev samo lepo

Tukaj so potem še govorilne ure, vožnja po različnih krožkih ter predvsem red in vzgoja. Za vse to je seveda najbolje (obenem pa je to dolžnost staršev), če se nekdanja partnerja lahko dogovorita, sta sklepčna in delujeta usklajeno, kajti v nasprotnem primeru lahko nastanejo velike težave. Žal se prepogosto dogaja, da starš, ki ima stike z otrokom, vso vzgojo, učenje in domače naloge prepušča drugi strani.

Včasih se zdi, da gredo otroci tja bolj na počitnice ob koncu tedna. To je močno odvisno tudi od tega, kakšen starš je bil nekdo, ko je bil še v zvezi. Takšen, kot je bil prej, je pogosto tudi zdaj. Včasih pa se zgodi tudi, da nekdo šele po razvezi postane veliko boljši in bolj odgovoren starš.

Kot rečeno, otroci s pridom izkoriščajo, če so na eni strani, pri enem od staršev, deležni potuhe, razvajanja, neučenja in brezdelja, na drugi strani pa zahtev, postavljanja meja in vzgojnih kazni. Hitro si lahko ustvarijo mnenje, da je pri enem od staršev samo lepo in da se jim ne bo treba učiti itd. Naenkrat lahko tako otrok dobi idejo, da bi rad živel pri drugem od staršev (oz. mu to idejo predstavi starš sam).

Otroci postanejo le še eno od bojišč

Položaj se takrat obrne. Tam, kjer sta včasih veljala red in disciplina, otrok dobiva sladoled, na drugi strani pa je treba vzpostaviti red, sicer sledita padec v šoli in globoko spoznanje zablode v iskanju lažjih poti. V takih primerih obstaja tudi velika nevarnost, da otrok začne begati malo sem, malo tja. To pa je na koncu vedno najbolj slabo ravno za otroka/-e. In ne nazadnje za vse vpletene. 

Vloga obeh bioloških staršev bi morala biti predvsem delovanje v dobro otroka. Vsi vemo, da je treba otroka naučiti preživeti in živeti. Za to je pomembno, da so starši sklepčni v zahtevah in omejitvah ter da se vsaj pri tem podpirajo in ne hodijo drug proti drugemu. Žal je v mnogo primerih povsem drugače in otroci postanejo le še eno od bojišč za nepredelane frustracije. 
Takrat imamo težave tudi s stiki ter vlogami dedkov in babic.

Dogaja se, da eden ali drugi starš zahteva, da po otroka pride izključno starš in da le ta z otrokom/-ki preživlja dodeljeni čas. Pa vseeno ni tako. Za takim vedenjem ponavadi stojijo zamere in nepredelana čustva. Dejstvo je, da so tudi stari starši v normalnih okoliščinah osebe, ki imajo pravico do stikov s svojim/-i vnukom/-i ter legitimno pravico, da pridejo po njih oni in da otroci preživljajo čas tudi z njimi. 

Ničkolikokrat smo videli otroke iz disfunkcionalnih družin, ki jim je v življenju uspelo. | Foto: Thinkstock Ničkolikokrat smo videli otroke iz disfunkcionalnih družin, ki jim je v življenju uspelo. Foto: Thinkstock Ob razhodu ali razvezi se starši pogosto ujamejo v občutke krivde

Potem pa je tu še vloga, ki jo ima v družini nova partnerica oziroma novi partner. Pomembno je, da se nova partnerica oziroma novi partner vključuje v vzgojo in red v skupnem domu. Če se pri odraslem pojavi občutek, da nima moči in pravega mesta znotraj doma, bodo namreč to otroci s pridom izkoriščali in mu to dali vedeti. Pomembno se je zavedati, da otroci niso povsem ubogljivi in da se lahko upirajo tudi biološkim staršem. S skupnimi močmi bosta z novim partnerjem sčasoma vzpostavila najboljši red ter si s tem pridobila tudi zaupanje in spoštovanje otrok. 
 
Ob vsem tem je pomembno poudariti še en vidik. Ob razhodu ali razvezi se starši pogosto ujamejo v občutke krivde. Kaj so s tem povzročili svojemu/-im otroku/-om? Skrbi jih, kakšne posledice bodo ti občutili v življenju, zato pri vzgoji vse preveč popuščajo. Ti občutki so še posebej močni, ko ima/-jo otrok/-ci kakšne izpade, so uporniški … Skratka takrat, ko niso povsem pridni, tihi, ubogljivi. Ob tem se prepogosto pozablja, da so tudi jeza, nagajivost in uporništvo nekaj povsem normalnega. Normalnega in človeškega.

To je normalno in povsem običajno vedenje znotraj vsake družine odraščajočih otrok. Tudi tistih, kjer so biološki starši skupaj in se imajo neskončno radi! Tudi znotraj lepih in dobrih družin imajo otroci težave. Lahko so izobčeni, zasmehovani v šoli, lahko se v šoli ne znajdejo najbolje in imajo slabše ocene, lahko jih učitelji "ne marajo", lahko imajo osebnostne motnje … Lahko pa je eden od staršev v vzgoji povsem pasiven, drugi pa ostaja v tem sam. 

Tako kot odrasli tudi otroci točno vedo, kje je kaj dovoljeno

Prehitro se otroke razvezanih staršev začne obravnavati kot uboge. Pa imajo pogosto veliko dobrega na več straneh. Več počitnic, več igrač, več daril, več ukvarjanja z njimi … Pogosto imajo celo vsega preveč. In dejstvo je, da se vsi mi navadimo različnega reda. Tako kot odrasli tudi otroci točno vedo, kje je kaj dovoljeno in kaj se od njih pričakuje. 

Navsezadnje smo že ničkolikokrat videli otroke iz disfunkcionalnih družin, ki jim je v življenju uspelo (na kateremkoli področju). In velikokrat smo bili priča propadom otrok iz zelo finih in uspešnih družin. Življenje je konec koncev še vedno vsakodnevni boj, poln frustracij. 

V vsem tem lahko vsak posameznik najde lepoto življenja na lastni poti. Potrebne so odločitve. Potrebna je rast. Vsak dan posebej, ko se zbudimo, se lahko vprašamo in odločimo, kakšen bo danes naš dan. Ob tem pa tudi, kakšna bo MOJA vloga starša, skrbnika, partnerja/-ice, prijatelja/-ice in kaj lahko za to sam/-a naredim.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.