Sobota, 27. 6. 2020, 4.00
4 leta, 6 mesecev
Smrt cenzuri, svoboda rokenrolu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,23
97
"Kdo bi si mislil, da bo obramba svoboda govora in izražanja (celo rokenrola!) nekoč v rokah sredinsko-desne vlade? Šele odkar je bila ta izvoljena, v Sloveniji rock koncertov ne prepovedujemo več," poudarja Tomaž Štih.
Thompson je naključna žrtev globalnega procesa radikalizacije levice. Pri nas je transformacija levih strank manj opazna, ker se deradikalizacija levice v Sloveniji nikoli ni zares zgodila.
Prvič sem zaslutil, da je z medijskimi zgodbami o hrvaškem rock glasbeniku Marku Perkoviču - Thompsonu nekaj narobe, ko so na slovenski javni televiziji ob prvi prepovedi njegovega koncerta pred tremi leti pojasnili, da so koncerte poleg Slovenije prepovedale še Nemčija, Švica in Avstrija.
Ta zgodba očitno ni "pila vode". Thompson je namreč leto prej nastopil v švicarskem Fribourgu; pred tem je nastopil na Dunaju, ki je v času pisanja te kolumne še vedno v Avstriji; in le nekaj tednov po prepovedi v Sloveniji še v nemškem Wuppertalu.
Kako je bilo to mogoče, če pa so ga vse te države prepovedale? Preprosto. Niso ga.
Lažem, ki so nam jih dominantni mediji postregli, pravimo polresnice. Naslanjajo se na dejstva, vendar same to niso. V nekaterih krajih so v omenjenih državah res prepovedali koncerte, vendar so bile te prepovedi lokalne in večinoma delo ene in iste politične opcije.
V švicarskem Schlierenu je koncert prepovedal socialdemokratski (SP) župan Toni Brühlmann; v Berlinu je to storila koalicija skrajne levice (Die Linke) in nemške socialdemokracije (SPD); prepoved v nizozemskem Amsterdamu je uveljavil laburistični župan Job Cohen; pri nas pa je to storila upravna enota Maribor, ki jo obvladujejo slovenski socialdemokrati (SD).
Thompsonovih koncertov, v nasprotju s pavšalnimi trditvami dominantnih medijev, ne prepovedujejo države, ampak kraji s socialističnimi župani.
To pa je čisto druga zgodba. Razlogi za te prepovedi nimajo nič ne z njegovo glasbo ne z njegovo domnevno "ekstremnostjo". Je zgolj naključna žrtev globalnega procesa radikalizacije levice, še en v nepregledni množici malih in velikih ekstremizmov, ki se na tem političnem polu rojevajo zadnja leta. Od boja proti svobodi govora in izražanja; ukinjanja ločenih stranišč; preganjanja "belih", "moških", "starejših", "hetero" in vseh drugih namišljenih privilegijev; do spreminjanja jezika in rušenja spomenikov.
"Thompsonovih koncertov, v nasprotju s pavšalnimi trditvami dominantnih medijev, ne prepovedujejo države, ampak kraji s socialističnimi župani."
Pri nas je odmik levih strank od sredine nekoliko manj opazen kot v tujini. Ker se deradikalizacija levice v Sloveniji nikoli ni zares zgodila.
Kar je bilo na zahodu od nekdaj nepredstavljivo in je danes šokantno, je pri nas še vedno običajno.
Na primer, da globoka država montira sodni proces, zapre vodjo opozicije in mu odvzame mandat.
Ali pa, da 1.300 ljudem prepove razprodan rock koncert, ker so se politiki, ki o tem odločajo, miselno zataknili v letu 1945 in tudi 75 let pozneje še vedno bijejo svoj antifašistični boj proti sovražniku, ki obstaja le v njihovih glavah.
Pa da javna Knjižnica Otona Župančiča prepove predstavitev knjige "Manifest za evropski preporod" in le mesec dni pozneje z muzejske razstave o Ivanu Cankarju javna knjižnica v Izoli zaradi ideološke spornosti odstrani izvirni letak Ivana Cankarja iz leta 1944.
In da desetine ljudi po državi po pošti prejeme položnico in/ali vabilo na pogovor na policijo, ker so o migracijah na socialnih omrežjih povedali kaj žolčnega. V ta namen so Socialni demokrati predlagali celo ustanovitev (posebne enote!) spletne policije, ki bi po internetu vohljala za državljani in sankcionirala neubogljive.
Je ob vsem tem res čudno, da jih kakšna nespametna repriza Neretve, Sutjeske, Drvarja ali Valterja za nekaj tednov pretakne v "antifašistični" način in da v tem času za vsakim hišnim vogalom preganjajo rokerje iz Jasenovca, Hitlerje in domače izdajalce?
Ta odtujenost od realnosti bi bila tragikomična, če ne bi spodjedala nekaterih temeljnih vrednot naše družbe.
Če lahko politika danes prepove rock koncert, zaradi spornih besedil ali celo oblačil, ki jih občinstvo tam nosi ‒ kaj ji preprečuje, da jutri ne prepove knjige zaradi tega, kar v njej piše, ali zaradi naslovnice?
K sreči Sloveniji danes vlada sredinsko-desna vlada, ki se zaveda, da davke plačujemo zato, da državna administracija zanje dejansko počne kaj pametnega, ne zato, da bi razsvetljeno uradništvo prebiralo glasbena besedila in ocenjevalo njihovo ideološko primernost ter se ukvarjalo s tem, kaj je pravi in kaj nepravi, pastirski rock.
Kdo bi si mislil, da bo obramba svoboda govora in izražanja (celo rokenrola!) nekoč v rokah sredinsko-desne vlade? Šele odkar je bila ta izvoljena, v Sloveniji rock koncertov ne prepovedujemo več.
S tem nam je omogočeno, da se težnjam po tej krasni novi inkviziciji upremo na civiliziran način. Tako, da na Thompsonov koncert, ko bo, pridemo v čim večjem številu in z visoko udeležbo tistim, ki prijateljujejo z uredniki dominantnih medijev in v njih zahtevajo, da nam oblast prepove zabavo, pokažemo, da ne govorijo v našem imenu!
Dotlej pa jim dajmo čas za ponoven razmislek ‒ o morebitni opustitvi svinčenih ambicij in preusmeritvi energije, ki jo vlagajo v prepoved rokenrola, v kaj pametnejšega. Življenje je kratko. Brez rokenrola je še krajše.
97