Slovo lažnega aristokrata

Rezultat predsedniških volitev je bolj kot izraz navdušenja nad Borutom Pahorjem (čeprav si je ta zmago krepko prislužil) treba razumeti kot zavrnitev političnega sloga, ki ga je poosebljal dozdajšnji predsednik države. Zato bo Pahorjeva pomembna naloga ne samo prispevati k preseganju ideoloških razlik in sodelovanju ključnih političnih igralcev, ampak tudi povrniti ugled sami predsedniški funkciji. To je namreč njenemu zadnjemu nosilcu uspelo dodobra diskreditirati.

Brez dvoma je bil Danilo Türk najslabši predsednik države v njeni sicer ne prav dolgi zgodovini. Človek, ki je pred petimi leti skozi velika vrata vstopil v slovenski politični prostor kot nekdo, ki ni obremenjen z obstoječimi delitvami, zamerami in konflikti (to je bil tudi razlog za njegovo prepričljivo zmago), se je izkazal kot eden najbolj odkritih zastopnikov "stare", na ideološki zadrtosti in ekskluzivizmu utemeljene politike. Njegovo predsednikovanje je bilo zaznamovano s stalnim ločevanjem na naše in vaše, na prave in neprave, saj se je vedno in vselej postavljal na stran tranzicijske levice, konkretneje njenega najbolj ortodoksnega dela. Od označevanja žrtev povojnih pobojev za drugorazredno temo, prek odlikovanja nekdanjega šefa komunistične tajne policije Tomaža Ertla do brezkompromisne podpore ljubljanskemu županu in predsedniku Pozitivne Slovenije Zoranu Jankoviću, ki je vpleten v številne sporne posle. Zato je tako kot njegov politični ljubljenec postal na zahodnem političnem parketu skorajda povsem izoliran.

Pri vsem tem bi bilo za Türka težko reči, da gre za nekega prepričanega levičarja. Gre za oportunista, ki je svojo kariero začel kot SZDL-jevski uradnik v nekdanjem režimu, potem vztrajno plezal po birokratski hierarhiji, dokler ni bolj ali manj po spletu naključij s podporo nekaterih strank levice postal predsednik države. Še prej se je gibal v bližini SDS, kjer pa ga niso hoteli predlagati na nobeno vidnejšo funkcijo. Zato je svoje "usluge" ponudil drugi strani. In kot predsednik države postal eksponent tranzicijskih centrov moči, saj je zvesto branil njihove interese.

Ena najbolj zgrešenih predstav o dozdajšnjem predsedniku, ki jo je bilo pogosto mogoče zaslediti v javnosti, je tista o njegovem "aristokratskem" značaju in obnašanju. Nadutost, vzvišenost in razsipnost nekoga pač ne naredijo za aristokrata. To so značilnosti tipičnega birokratskega samopašneža. Še bolj nekredibilno zveni opravičevanje njegovih podpornikov za katastrofalen volilni poraz, kako da se volivci niso opredeljevali na podlagi vsebine. Za kakšno vsebino pa naj bi vendar šlo pri Türku? Edina "vsebina" njegovega predsednikovanja je bilo ščitenje privilegijev omenjenih centrov moči. Za to in seveda za hranitev lastnega položaja se je bil pretekli teden pripravljen celo preleviti v agitatorja, ki je pozival ljudi k množičnim protestom. Namesto da bi miril razmere, kot se za predsednika države spodobi, je prilival olje na ogenj. A tudi to ga ni rešilo pred političnim potopom. Kar je vsekakor lekcija, ki naj si jo politiki zapomnijo.