Sine, poskrbi zame ali peklenske tašče

Tako lahko vidimo, kako naši zreli moški, ki bi že zdavnaj morali skrbeti sami zase ali za svojo novonastalo družino, pri svojih tridesetih ali štiridesetih letih še kar ostajajo doma. Če že ne fizično, pa v mnogo primerih psihično.

Ko mož je kosilo pri svoji mami namesto doma So vam poznane te zgodbice ali ste morda celo del njih? Tašče kličejo svoje sinove nekajkrat na dan in se z njimi pogovarjajo ure; mož, namesto da bi prišel na kosilo k svoji ženi domov, raje vsak dan kosi pri svoji mami; mož in žena morata vsako nedeljo jesti pri tašči, saj je v nasprotnem primeru ogenj v strehi in dobita pod nos, da sta nehvaležna in vzvišena (ali zgolj žena), če se takih kosil udeležujeta, pa po drugi strani žena ni dobra gospodinja ali, še huje, sploh ne zna kuhati; tašča kot babica popoldne, ker oba starša hodita v službo, popazi njune otroke in je naenkrat zaslužna za vso vzgojo, žena postane grozna mama, ki zanemarja otroke, če ostane doma, pa je označena za nesposobno.

Če je le mogoče, par živi v neposredni bližini, tašča pa ima ključ njunega stanovanja, kamor si dovoljuje prihajati, kadar ji ustreza. Morda jima celo premeče stanovanje in iz smeti vzame stvari, ki sta jih zavrgla.

Da je mera polna, je, ko se želi par poročiti, seveda ona tista, ki pove, kako bo obred videti, jima kupi prstana, sin pa kot kakšen nedonošeni in nemočni otrok povsem sprejema mamina oblastna dejanja in s tem dovoljuje postopno, a gotovo uničenje svojega zakona. In kar naenkrat je imela njegova mama prav, ko je rekla: "Sine, samo jaz sem tista, na katero se v življenju lahko zares zaneseš, zato poskrbi zame!"

Te mame mislijo samo nase Seveda se razlogi mater za tako posesivno vedenje skrivajo nekje drugje. Brez kakršnegakoli olepševanja pa se je treba zavedati, da te mame v prvi vrsti nikakor ne mislijo na svoje sinove, čeprav trdijo, da mislijo in delajo vse v njihovo dobro. Resnica je namreč prav nasprotna. Te mame mislijo zgolj nase. No, velikokrat sploh ne mislijo, saj si vprašanja, zakaj to počnejo in kakšne so posledice, sploh ne zastavljajo. V svojih dejanjih skušajo zgolj tešiti svoje stiske, ki jih doživljajo znotraj sebe. Sinovi so zanje namreč edini moški, na katere so zares navezane in ob katerih se počutijo vsaj malo ženstvene. In vsaj en moški v njihovem življenju jih "zares" potrebuje.

Ob sinovih dobijo občutek ljubljenosti, ki bi ga morale dobivati ob svojih partnerjih, a zaradi različnih vzrokov ni tako. Nekatere se znotraj svojega praznega, bolečega zakona obrnejo na svoje sinove in ob njih zadovoljujejo svoje potrebe.

Mali princi jih potrebujejo tako fizično kot psihično, sinova pozornost in njegovi objemi pa nadomestijo objeme, ki si jih ne želijo več od svojih mož. Ti sinovi se hitro, še kot otroci naučijo, kako zadovoljiti mamo, kako jo osrečiti – tako poskrbijo zanjo in nekako potlačijo sebe.

Zato moški v zakonu postanejo copate Otroci na splošno namreč naredijo vse, da si pridobijo starševsko ljubezen, saj je za njihov obstoj v otroštvu nujno potrebna. Kako vse to vpliva na odraslega moškega, je drugo vprašanje. Dejstvo je, da večinoma preprosto niso zmožni predanega intimnega odnosa, saj ženske pomenijo izžrtje njihove samostojnosti, kar jim je ali jim še vedno povzroča mama. Ali pa po drugi strani v zakonu postanejo čiste copate.

Če se vrnemo k posesivnim mamam, si lahko samo predstavljamo, kako ogrožene se počutijo, ko enkrat odrasli sinko pripelje domov svojo novo ljubezen. Čista groza in ogroženost.

Bodoča snaha postane vir grožnje, ki se je je treba znebiti, moški pa se naenkrat znajde med dvema ognjema. A dejstvo na dolgi rok je, da bo, če se ne bo postavil za svojo novo družino ali partnerico, kmalu ostal sam. Morda se bo krog ponovil in bo zdaj njegova žena začela iskati ljubezen pri njunem novorojenem sinu ali pa ga bo zares zapustila.

Partnerska in starševska ljubezen nista enaki Ob tem bo seveda neskončno nesrečen, saj je partnerska ljubezen popolnoma drugačna od starševske, čeprav se mnogi tega ne zavedajo – mnoge mame, tašče. Po drugi strani pa se bo, če bo želel obdržati svojo družino, mami zoperstavil in postal deležen številnih neprijetnih napadov, groženj, spletk, hlinjenja raznih bolezni, vse z namenom, da bi ga mama obdržala zase oziroma ne bi izgubila svojega dozdajšnjega in edinega smisla v življenju.

Seveda pa odrasli potrebujejo partnersko ljubezen, če želijo biti zares izpopolnjeni. To je namreč naravni cikel življenja. Kot otrok najbolj potrebuješ starše, nato svojo novo družino, ob sebi pa razumevajoče in ljubeče starše, ki so ti omogočili lažji odhod iz gnezda v obdobju mladega odraslega.

Biti otrok v pravem pomenu besede V življenju je izredno pomembno, da odrasli do svojih staršev ohranijo spoštljiv odnos. A nikakor ne bi smeli postati starši svojim staršem! Prav spoštovanje ostarelih staršev namreč odpira možnost, da bodo starši ostali odgovorni in ohranili svojo funkcijo. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bodo starši postali pretirano odvisni od svojih odraslih otrok ter bodo vedno bolj nemočni, nekompetentni in zahtevni, medtem ko bodo otroci žrtvovali svoje družine in podpirali propadanje svojih staršev.

Največ, kar lahko odrasli otroci dajo svojim ostarelim staršem, je, da kar najbolj podpirajo raven njihovega delovanja, ne pa njihove nemoči in odvisnosti. Na drugi strani pa lahko starši svojim odraslim otrokom dajo največ, če jih v njihovem življenju in odločitvah sprejemajo, jim stojijo ob strani in se zavedajo mej, ki so zelo drugačne, kot so bile takrat, ko so bili otroci v pravem pomenu besede.