Še ena športna nedelja

Foto: Matej Leskovšek

Namesto da bi bili na svežem zraku ali pa vsaj na bolšjaku v centru mesta, se nas vseh pet še v pižamah drenja na kavču pred televizijo. Po stanovanju odmeva glas razburjenega športnega komentatorja, ki z velikim zanosom razlaga, kaj se dogaja na televizijskem ekranu. Vsem prisotnim je zapovedan molk, ker se lahko sicer izgubijo pomembni podatki, kot je recimo stotinka sekunde, za katero je nekdo zaostal za nekom drugim. Občasno je dovoljeno le navijanje in vzklikanje.

Nekateri tudi streljajo

Športna nedelja se začne s prvo jutranjo kavo, okoli devetih, ko bi jaz milijonkrat raje poslušala kaj bolj umirjenega – ali pa sploh nič. Ampak ne. Po svetu se, ne glede na vreme, zgodnjo uro in moje razpoloženje, dogajajo izjemno pomembne in nadvse zanimive reči. To je dan, ko določeni ljudje vijugajo po zasneženih strminah, skačejo čez ogromne kuclje, drsajo sem in tja, tečejo na smučeh, nekateri celo streljajo. In tekmujejo v tem, kdo bo boljši, hitrejši, višji, močnejši. To zelo zavzeto in z velikim navdušenjem počnejo vse do poznega popoldneva, ko je nedelje praktično konec.

Športna nedelja je seveda organizirana tako, da si tekme sledijo druga za drugo – da si prek televizijskih prenosov le lahko ogledaš vse po spisku, za kaj drugega pa zmanjka časa. Ko se konča slalom, mu sledijo smučarski skoki, potem sta na sporedu slalom za ženske in smuk za kombinacijo, potem neki norci leže na sankah drvijo po zaledenelih klancih, sledijo smučarski teki v treh različnih disciplinah, nato biatlon, proti večeru pa recimo še hokejska tekma.

Tina Deu piše še:

Dragi dedek Mraz!
Naši otroci se izgubljajo v virtualnih svetovih, ne pa v gozdovih
Kdo si še upa brez mame po svetu
 

Mama z Marsa

V nasprotju s tekmovalci so moji fantje ob takšnih nedeljah nepremičnine. Na Rožnik grem pa sama, če že. Tako ali tako ne opazijo, da me ni. Nekoč sem predlagala, da uporabijo časovni zamik in si tekme ogledajo, ko bo zunaj že tema. Saj če ne veš rezultata, je čisto vseeno, kdaj gledaš. A ni? Tistih par ur gor ali dol. Ampak mi je bilo takoj jasno, da nimam pojma – to je tisti moment, ko te lastni otroci pogledajo, kot da si ravnokar priletela direktno z Marsa.

Samo da smo na tekočem

Zamik ne pride v poštev tudi zato, ker imajo zvečer že druge opravke. Ob koncu športne nedelje pridejo na vrsto razne športne oddaje in komentarji, ki podrobno razčlenijo vse tekme ter rezultate minulega dneva in celo tedna. Da človek lahko strne vtise in se na pamet nauči nekaj lestvic in razvrstitev, ki mu bodo v prihajajočem tednu, sploh pa naslednjo nedeljo, prišle še kako prav. Kajti pri spremljanju športa je zelo pomembno, da si na tekočem.

Enostavno ne greš nikamor

Takšne so naše nedelje, kadar se na področju športa ne dogaja nič posebnega. Še večja evforija pa je, ko so olimpijske igre, razna svetovna in evropska prvenstva, atletski mitingi, zaključki svetovnih pokalov, turnirji in državna prvenstva. Ob teh posebnih dogodkih, ki jim ni konca, se tipična športna nedelja razvleče čez teden, dva, celo tri. Takrat je za naš družinski mir najbolje, če se dinamika življenja vsaj malo prilagodi veličini športnega dogodka in časovnemu pasu, v katerem se dogaja.

Med nogometnim svetovnim prvenstvom dam zato čisto mir. Tudi če naši sploh ne igrajo. Prav tako med poleti v Planici. Takrat imam doma štiri odsotne ljudi, ki komaj zmorejo svoje vsakdanje obveznosti.

Je pa res, da športna nedelja logistično zame ni zelo velik zalogaj, kar pri veliki družini včasih pride prav. Enostavno ne greš nikamor. Namesto da bi smučali sami in se ukvarjali z vso tisto kramo, opazujemo, kako smučajo drugi. Jaz pa medtem zložim žehto ali dve, da je vsaj kakšna korist.

Saj priznam – včasih se ob nedeljah prav rada drenjam na kavču. Čeprav se mi zdi evforija, ki se vrti okoli športa, večinoma pretirana.

Takrat se spomnim, da sem si za vse tri svoje sinove, preden so se rodili, želela, da bi bili punce. Morda bi se potem malo manjkrat počutila, kot da sem ravnokar priletela z Marsa.