Naši otroci se izgubljajo v virtualnih svetovih, ne pa v gozdovih

Namesto v šolo je šel zadnjič moj devetletni nečak en krog po okoliških gozdovih. Čisto sam je šel.

Da ga ni v šoli, so učitelji in sošolci ugotovili že zjutraj, njegovi starši pa šele popoldne, ko so ga prišli iskat.
Da ga ni v šoli, so učitelji in sošolci ugotovili že zjutraj, njegovi starši pa šele popoldne, ko so ga prišli iskat. Foto: Thinkstock

Da ga ne bi zeblo, si je zjutraj oblekel ene hlače čez druge in obul dva para nogavic. Potem je natočil čutaro, v nahrbtnik nabasal malico in se namesto na avtobus proti mestu odpravil v svet. Da ga ni v šoli, so učitelji in sošolci ugotovili že zjutraj, njegovi starši pa šele popoldne, ko so ga prišli iskat.

Takrat je bil hvala bogu že doma. Ker ni imel telefona, so se lahko šele v živo prepričali, da je z njim vse v redu. Tiste poti od šole do doma jim nihče ne zavida. Danes se redko zgodi, da ne veš, kje je tvoj otrok. Nismo več navajeni na to.

Upam, da moj pustolovski nečak ideje za svoj izlet v neznano ni dobil v novem slovenskem mladinskem trilerju Pojdi z mano, ki ga je gledal nekaj dni pred svojim podvigom. Vem, da mu je bil neznansko všeč, ampak verjetno ni tako preprosto.


Morda vas zanima tudi:

-> Sodobno suženjstvo
-> Kdo bo šival za Melanio Trump
-> Kako izboljšati zdravje Slovencev


Klasična zgodba

V filmu Pojdi z mano, ki smo mu na Slovenskem filmskem festivalu med drugim namenili tudi nagrado občinstva, nastopajo štirje najstniki, blokovski prijatelji, ki se morajo sredi nepreglednih gozdov spoprijeti z lastnimi strahovi in drug z drugim. Tam se znajdejo, ker želijo posneti najboljšo fotografijo za šolski fotografski natečaj z naslovom Neznana Slovenija.

Začnejo na za to zelo primernem mestu – za plankami nedokončanih ljubljanskih Stožic, danes neznanih celo okoliškim meščanom, nadaljujejo pa v idiličnih gozdovih Slovenije, kar v očeh razvajene mestne mularije še bolj ustreza naslovu natečaja, na katerem sodelujejo. Za marsikaterega sodobnega mestnega najstnika se neznana Slovenija začne praktično za vogalom, morda že na zadnji postaji primestnega avtobusa.

Znajdi se sam

Ker sredi prostranih gozdov ni niti signala niti električnih priključkov, se pametni telefoni vseh štirih junakov kmalu izkažejo za povsem neuporabne. S pripomočkom, ki sicer kroji njihov vsakdan, njihove odnose in njih same, si naenkrat ne morejo več pomagati. Začnejo se izgubljati na gozdnih poteh, vračajo se na isto mesto.

Strah jih je, lačni so, utrujeni, pa tudi zaskrbljeni, ker starši nimajo pojma, kje se potikajo. Dvakrat morajo prenočiti pod milim nebom. Čudno šumi, sproži se plaz, v votlini najdejo pasti divjega lovca. Medtem ko spijo, izgine telefon. Sumijo, da jih nekdo zasleduje, ampak niso povsem prepričani.

Pri vsem skupaj se zdi, da jih najbolj šokira prav to, da se v sodobnem svetu sploh lahko izgubiš. In da pride trenutek, ko se moraš znajti sam, brez pomoči tehnologije, staršev, kogarkoli. Ko je samo od tebe odvisno, kako se boš izvlekel iz situacije, v kateri si se znašel. Ko moraš biti pameten ti, ne pa tvoj telefon. V resnici je to njihova neznana Slovenija.

Mama, prihajam domov

Namen filma gotovo ni napeljevati otrok, da naj zbežijo od doma, ampak kvečjemu povedati staršem, da imajo otroci od česa bežati.

Pod gladino filma Pojdi z mano se skriva vsa negotovost sodobnih otrok. Pa tudi njihovih staršev. Glavni junaki najdejo pot domov. Moj nečak jo je tudi. Kaj pa mnogi preostali?

"Groza neznane Slovenije zlahka tekmuje z grozo, pred katero so zbežali. Nič hujšega ni od pošastnosti družin, ločenih staršev, kriminalnih očetov in hladnih mater. Slakov 'štikel' Mama, prihajam domov (in jočem od sreče), ki mu gostilniško pritegnejo, zveni kot popolna karikatura slovenske družine, ki trga otroke, ki ne zna čustvovati in ki pusti, da namesto nje čustvujejo narodno-zabavne viže," je o filmu napisal Marcel Štefančič.

Katera groza se torej dogaja našim otrokom? Bojim se, da prevečkrat tista med štirimi stenami, čeprav bi jim koristilo, da bi se kdaj izgubili v pravem gozdu. Lahko tudi v tistem za hišo.

Zanimivo je, da so tudi igralci zatrdili, da bi se v takšni situaciji še bolj prestrašili, kot so se protagonisti filma. Glavni igralec pa pred snemanjem filma še nikoli ni splezal na drevo.

Splet je eno, svet pa drugo

Kam naši otroci v resnici bežijo? Izgubljajo se v virtualnih svetovih, ne pa v gozdovih. Internet je njihovo otroško igrišče, nam pa se zdi, da so varnejši v svoji sobi za računalnikom kot nekje na ulici. Med štiri stene jih zapiramo, da dajo mir in da se jim ne more nič zgoditi. Tam se ne morejo izgubiti.

Ali pač?

Če jim že ne pustimo, da včasih se, skupaj z njimi pobegnimo vsaj v kino. Naj bo to prvi korak.

 

Sorodne vsebine

Komentarji

1
  • Rafko / 13.12.2016. ob 11:32

    V čem je problem ?

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano