Petek, 28. 6. 2019, 4.00
5 let, 4 mesece
Urbani portreti
Samo Rugelj: Siol, zadnjič: osamljenost pisca na dolge proge
Tole je moja poslednja kolumna za spletni portal Siol in danes je zadnji četrtek, ko sem, kot že tolikokrat doslej, sedel k računalniku z enim samim načrtom: da se bom lotil pisanja redne tedenske kolumne. Ritual je jasen, duh in um pa dodobra strenirana.
Najprej je bila na sporedu obvezna jutranja kava z ženo Renate. Med srebanjem grenke temne tekočine sva spregovorila nekaj besed o tem, česa se bom lotil tokrat, po poljubu za nasvidenje pa smo bili nekaj ur skupaj samo jaz, tipkovnica in zaslon, v katerega sem hotel vtisniti svoje misli.
To je (bila) klasična osamljenost pisca na dolge proge, zavezanost temu, da napiše, kar si je zamislil, in besedilo odda v zastavljenem roku. No, v zadnjem letu in pol se mi je sem ter tja na sosednjem oblazinjenem stolu pridružila tudi hčerina psička Sydney, ki je budno spremljala, kaj počnem, in me molče (a vztrajno) spodbujala.
Ko sem zaključil pisanje, sem ga, odvisno od konkretne teme, za drugo mnenje občasno poslal še kakemu testnemu bralcu, da me je opozoril na kako nedoslednost (hvala vsem!), potem pa zmeraj in vedno znova tudi Renate, ki je morala »za trenutek odložiti delo« ter še iz svoje perspektive pregledati in običajno tudi malce zgladiti poslano besedilo. Nemalokrat je bila presenečena, saj je dobila zgodbo, ki je govorila o čem povsem drugem, kar sva načrtovala zjutraj. Včasih sem se v zadnjem trenutku pač lotil kake druge teme od poprej zamišljene.
V tem času sva tako skupaj »spravila skozi« za približno sedem povprečnih knjig besedila. Kolumne so bile običajno – to je pač prednost spletne objave, ki ni tako omejena s prostorom – dolge okoli 1500 besed oziroma približno dvakrat več od tega, kar mi je priporočil prvotni urednik.
Bilo je pred skoraj šestimi leti, ko me je Uroš Urbas, tedanji urednik Siola in sedanji urednik Dela, povabil k pisanju kolumn za ta spletni portal. Dobila sva se v slaščičarni, nekaj časa nihala med tem, ali bi bil aranžma tedenski ali dvotedenski, se potem poenotila okoli tega, da če se pač grem kolumnista, naj bo to tedenski tempo, potem pa sem slab mesec kasneje kar začel s pisanjem tematsko raznovrstnih besedil.
Najprej sem se držal predvsem filmskih in knjižnih tem, kjer sem pač najbolj doma, pisal sem urbane portrete ljudi od Georgea Clooneyja do Tadeja Goloba in od Dušana Mravljeta do Gorana Vojnovića, vendar me je Uroš spodbujal, naj posežem tudi širše v družbeno polje.
Zato sem v kolumne vse pogosteje vključeval tudi različna druga opažanja, od športno-rekreativnih prek starševsko-vzgojnih do državljansko-angažiranih. Izgleda, da je njihova branost v teh digitalnih časih presegla pričakovanja odgovornih, tako da se je sprva enoletni aranžma raztegnil na zame skoraj neverjetnih šest let. V tem času sem spisal kar 270 besedil, ki so na razne načine osvetljevale moj pogled na naš čas in njegovo spreminjanje.
Tedensko pisanje kolumn je seveda kar lep ustvarjalni izziv, še posebej če predstavlja zgolj en segment siceršnjega publicističnega ustvarjanja. V zadnjih šestih letih sem namreč za Delovo prilogo Vikend in za revijo Bukla prispeval tudi skoraj dva tisoč krajših in daljših knjižnih recenzij, napisal množico besedil za druge medije ter tudi šest knjig (pet jih je izšlo, ena bo jeseni), ob tem pa je pisanje zgolj postranska aktivnost mojega običajnega uredniškega in podjetniškega dela.
Zato je pisanje kolumn zahtevalo ustrezno disciplino, pravočasno odločitev za posamezno temo in dovolj poglobljen razmislek o njej že pred samim začetkom pisanja. Pisanje na pamet in brez poprejšnjega jasnega načrta bi me verjetno hitro pripeljalo v velike težave.
Najbolj si bom pisanje teh kolumn zapomnil zaradi njihove stalnosti, kontinuitete in zaradi tega tudi vseprisotnosti, ki sem se ji podredil v teh letih. Še posebej se je to kazalo v primerih, ko sem bil fizično odsoten iz klasičnega delovnega okolja in sem, običajno v spomladanskem ali jesenskem času, "vandral" po različnih koncih Slovenije in sveta, včasih v povsem drugih časovnih pasovih, od Amerike do Avstralije.
Vseeno pa sem želel redno (in skoraj do ure natančno) oddajati besedila, ki so bila v tistih primerih pogosto aktualna žurnalistična poročila. Pisanje v lokalih, bodisi v gostilni pri Predjamskem gradu, v tehničnem muzeju v Münchnu, v Starbucksu sredi živahnega New Yorka, v središču narodnih parkov pod gigantskimi sekvojami, na robu Velikega kanjona po vzponu iz njega ali v srcu avstralskih Modrih planin po opravljenem ultramaratonu, ob knjižnih sejmih (denimo tistem v Londonu), po ekskluzivnem ogledu filmov, ki v Sloveniji nikoli niso prišli na redni spored (recimo Roma), sredi toskanskih vzpetin, kjer je bilo težko uloviti tudi mobilni signal, me je že samo po sebi polnilo z adrenalinom, da skušam v slovenski medijski prostor prispevati kakšno misel, ki bi morda lahko pozitivno vplivala na našo prihodnost ali vsaj malce drugače osvetljevala našo sedanjost.
V osnovi sem imel naslednje vizijo: poskušal sem pisati o takih rečeh, iz katerih sem se sam naučil kaj dobrega, torej pisati o zgledih, ki lahko dojemljivega bralca potisnejo naprej, v akcijo, pisati o primerih, od katerih ima lahko kaj tudi širša slovenska skupnost.
Če že nisem pisal o kinematografiji in njeni evoluciji skozi ta čas ali pa o kakšni izdani knjigi, ki je prinašala nekaj novega, sem običajno izhajal iz lastne izkušnje, lahko tudi take, od katere je minilo že nekaj desetletij, kar sem v prepletu dejstev in pripovednih postopkov skušal povezati tako, da bi pri bralcu zbudilo kakšen odziv.
Kar nekaj prostora sem namenil slovenščini in slovenskim knjigam ter njihovem položaju v sodobnem globaliziranem internetnem svetu. Ne glede na to, da je šlo včasih za ožje zanimive in kulturno kar specializirane teme, me je tudi sedanje uredništvo Siola z Blažem Jarcem na čelu podpiralo in omogočilo, da so tudi te ugledale luč takšnih in drugačnih zaslonov.
Pred tremi leti sem bil že na tem, da naredim knjižni izbor svojih kolumn, tako kot je to naredil že marsikdo pred menoj. Naredil sem jagodni izbor petdesetih najboljših, jih pod naslovom Urbani portreti razvrstil v tri kategorije – družba, delo in družina – od Siola pridobil naslovno fotografijo, posneto ob intervjuju v zvezi z Ljubljanskim maratonom, od Mihe Mazzinije pa izprosil t. i. blurb za naslovnico in prišel celo do tega, da mi je prijazni tiskar naredil natisnjen vzorec knjige.
Potem pa me je žena (kot že večkrat!) uspela prepričati, naj ne izdajam že objavljenih besedil in naj se raje posvetim novim knjigam. Tako sta v naslednjih letih nastali tudi moji zadnji objavljeni knjigi, popotniška Triglavske poti in romaneskni prvenec Resnica ima tvoje oči. Ko tako pogledam nazaj, je bilo pisanje kolumn dobro, obenem pa tudi naporno obdobje. Zato je najbrž prav, da se je naposled končalo.
Morda sem sedaj bolje pripravljen na resnejše pisanje.
Preživite lepo poletje in srečno naprej!
2