Proslava v rdečem

Ne spomnim se natančno, kdaj sem bil na zadnje na neki državni proslavi. Skoraj zagotovo je bilo to leta 1980 ali 1981, gimnazijsko nujno zlo, tista najbolj zoprna in popolnoma nesmiselna obveznost. Čim sem se rešil institucionalnega pritiska obvezne šolske udeležbe na proslavi, sem se z največjim veseljem za vselej odpovedal temu ritualnemu ubijanju duha, svobodomiselnosti in preproste, "kmečke" logike ter resnicoljubnosti. Pač, v vojski smo jih imeli še kar nekaj, ampak to je bil tako ali tako laboratorij za pranje možganov. Ena od mojih zadnjih proslav (če že ne zadnja) je bila Titova štafeta v Ljubljani. Zbobnali so nas skupaj v neko vilo na Prešernovi, ki so jo zasedali profesionalni mladinci, nas razporedili v skupine, nam določili pozicije in lokacije ter nas poslali v akcijo. (Nisem povsem prepričan, ali je bil med temi funkcionarji tudi Igor Bavčar, zagotovo pa jih je bilo nekaj, ki se jim še vedno ni uspelo – skoraj zagotovo se jim niti nikoli ne bo – rešiti političnega aktivizma.) Tako sem se znašel v skupini, ki je prevzela štafeto (meni je pripadla čast, da nosim rdečo partijsko zastavo) pred kliničnim centrom, v katerem je ležal smrtno oboleli tovariš Tito. Medtem, ko smo stali tam pred kliničnim centrom, je nekdo prebral besedilo, v katerem je tovarišu Titu zaželel še dolgega življenja, mu obljubil večno ideološko zvestobo, mu izpovedal množično ljubezen zlate mladine … Ena konformistična laž za drugo, v resnici se je na veliko ugibalo, ali je Tito sploh še živ, nihče več ni verjel v samoupravni socializem, vsi so stavili le še na italijanske kavbojke in disko zabave. Zgolj iz oportunizma se je blebetalo in ponavljalo neke puhle laži in vsem se je zdelo vse povsem v redu, le tisto ideološko nabijanje je bilo treba preslišati oziroma se pretvarjati, da poslušamo to, kar nam imajo sive politične miši povedati, in da verjamemo v to, v kar nihče ni niti pod razno ni več verjel. Takšna je bila logika družbe in komaj deset let pozneje smo se jo z veliko vnemo lotili spreminjati – da bi bilo drugače. Pa je še vedno isto. Močno je zasmrdelo že takoj, na Trgu republike s tisto častno četo in pesnjenjem o dovoljenih sanjah. Danes je le toliko slabše, ker se nekaterim generacijam dogaja ta nateg že tretjič v življenju. In ker so proslave za razliko od onih v prejšnjem režimu za nameček postale poligon nebrzdanega političnega obračunavanja.

V socializmu je vsak politik na proslavi povedal svojo dolgočasno klobaso, ljudje so v sebi zverinsko zehali, na koncu pa je bil mir. V demokraciji si na proslavah med seboj nastavljajo retorične petarde, se (ne)diplomatsko zmerjajo, potem pa si še dneve in dneve težijo po medijih, komentirajo drug drugega in se vzajemno pozivajo h kulturi dialoga. In mi, ki globoko v sebi preziramo proslave, prenašamo vse to blebetanje, se postavljamo na to in ono stran, stavimo vsak na svojega konja, jutri pa bomo vsi plačevali višje davke in dražje šole.

Proslave so nekaj tako kulturno pred-predmodernega, da sploh ni mogoče solidarizirati niti z ogorčenjem umetnikov, ki so letos obilno vzrojili zaradi poziva vlade, naj sodelujejo za čast, ne za denar. Umetnik, ki išče svojo tržno nišo na državnih proslavah, ni umetnik in ni vreden niti pet centov. Estetski vrhunec letošnje proslave, na kateri ni smelo biti rdečih zvezd, je bil premier Janez Janša, ki se je po rdeči preprogi sprehodil mimo častne straže in držal za roko soprogo v rdečem kostimu.

Rdeča pa ni zgolj barva partizanske zvezde, ampak tudi srca. S tem imamo, tako kot z občutkom za pamet, že kronične težave. Malo bi bilo treba pozabiti na proslave, opere in drame in se vsaj za nekaj časa prepustiti kritičnemu, realističnemu, upornemu rock'n'rollu.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.