Predsednikovanje

Kaj moraš opazovati pri drugem, če želiš preveriti, ali si zasluži tvoje spoštovanje?

Njegov status? Položaj v družbi? Izobrazbo? Osebne značilnosti? Imetje?

Načeloma nič od tega.

Če želimo do nekoga razviti spoštovanje, je treba opazovati njegove odločitve in njegovo vedenje v kontekstu vloge, ki jo živi, in položaja, v katerem je.

Zakaj spoštujemo tako malo ljudi?

Spoštovanje si ljudje pridobimo s svojim vedenjem, s svojimi odločitvami in z odgovornostjo, ki jo nosimo za posledice svojih vedenj in odločitev. Ko opazujemo ljudi, običajno brez težav vidimo njihovo vedenje.

Nekoliko bolj so skriti razlogi za to, zakaj se ljudje odločajo tako, kot se odločajo. Ker ne vemo, zakaj nekdo počne to in ono, tudi ne moremo vedeti, kakšni vzgibi so ga do posamezne odločitve pripeljali. Zato sklepamo iz sebe. Ne iz poznavanja določenega človeka, temveč iz sebe. In pri tem smo neprizanesljivo strogi.

Saj poznate ta način razmišljanja: "Če bi bil jaz na njegovem mestu, bi …"

Ljudje se med seboj ne razlikujemo po tem, kaj menimo, da bi naredili, če bi imeli možnost, temveč po tem, kaj naredimo, ko se ta možnost pojavi.

Osebnostne značilnosti, znanje, veščine ali namen so zgolj izhodišča. So potencial.

Na koncu posameznik vedno dvigne rit in nekaj naredi na določen način. Ali pa ne! In za to nosi posledice. Takšne in drugačne.

Morda vas na Siol.net zanima tudi:

Krst pri Savici, knežji kamen in drugi tir

Naši otroci se izgubljajo v virtualnih svetovih, ne pa v gozdovih

Kdo si zasluži spoštovanje?

Če pomislite na to, koga v resnici spoštujete, se bosta najverjetneje oblikovali dve skupini ljudi. Obe skupaj ne bosta vključevali več ljudi, kot jih lahko naštejete na prste svojih rok.

V prvi bodo nekateri vaši bližnji, ki so si spoštovanje prigarali s svojim pokončnim, etičnim odnosom do življenja in trdim delom. Babica, dedek, morda kakšen stric ali teta so se prebili skozi to sito.

V drugi bodo ljudje, ki vam niso osebno blizu, toda ko imate možnost, da spremljate njihovo delo, opazite, da so modri, preudarni, pogumni in ne oklevajo sprejeti pravilnih odločitev tudi, če so zahtevne zanje ali za ljudi okoli njih.

V tej skupini so morda Boris Pahor, Ciril Zlobec, športniki Peter Prevc, Tina Maze, Tim Gajser, pa pokojni France Bučar, Leon Štukelj in še kdo. Zagotovo imate svoje favorite.

Dlje kot si od mene in manj kot vem o tebi, bolj te lahko spoštujem

Paradoksalno je, da med našimi najbližjimi pogosto ni ljudi, ki bi jih posebej spoštovali. Predobro jih poznamo. Vemo, kakšni so, ko se zjutraj zbudijo. Kakšni so, ko jim ne gre vse tako, kot so si zamislili. Kako se odzovejo na frustracije. Kako vzkipijo za prazen nič.

Vse to je vedenje, ki ga presojamo. Če takih drobnih izkušenj nimamo, je pogosto veliko lažje razviti spoštovanje do ljudi, ki jih gledamo samo v njihovi najboljši različici.

Tina Maze spada v skupino ljudi, ki jih spoštujemo zaradi njihove modrosti, preudarnosti, poguma ... Foto: Reuters

Sesutje zlate podobe

Če gledamo uspešnega športnika le v njegovi najboljši podobi, na primer na tekmi, in ga ne vidimo, kako se odzove, ko se v vrsto pred njim vrine nekulturna oseba, smo sicer pristranski, vendar se tega ne zavedamo. Po eni od njegovih svetlih podob sklepamo še o preostalih. In obratno.

Ko vidimo človeka, ki ga poznamo kot zrelega in odgovornega, kako se spozabi in na parkirišču znori, ker ga je nekdo zaparkiral, izgubi avro modrosti in postane eden od nas. Nevreden spoštovanja.

Kako preprosto se zgodijo spodrsljaji

Med temi skrajnostmi, od spoštovanja do sovraštva, se gibljejo tudi ljudje, ki imajo v družbi veliko bolj usodno vlogo kot športniki. Politiki.

Kako jim vedno znova uspe, da dvomimo o njihovi dobronamernosti, poštenju ali trdem delu za narod? Na koga od njih bi pomislili ob besedi spoštovanje?

Morda vas na Siol.net zanima tudi:

S čim se danes ukvarjajo nekdanji najboljši športniki Slovenije?

Pet aplikacij, ki popravijo počasen pametni telefon

In potem je izvoljen nekdo, ki ni oni drugi

Zanimivo je, kako se spreminjajo razlogi, zaradi katerih ljudje izvolimo svoje predstavnike na različne politične položaje. Že nekaj časa me zabava (kar seveda ni zabavno) dejstvo, da večinoma volimo nekoga zgolj zato, da ne bi bil izvoljen nekdo drug.

Si predstavljate? Niste izvoljeni zato, ker imate te in te lastnosti, sposobnosti in izkušnje, zaradi katerih verjamemo, da boste dobro opravljali svoje delo, izvoljeni ste zato, ker niste nekdo drug!

Potem seveda vsi skupaj zgolj upamo, da boste dobro opravili svoje delo. Večinoma smo potem kmalu razočarani. Toda predstavljajte si, kaj bi šele bilo, če bi bil izvoljen nekdo drug.

Borutovanje

In smo dobili novo slovensko besedo. Poimenovano po nikomur drugem kot po predsedniku.

Kaj je takega storil, da je odmevalo tako dramatično, da se vzorec za vse večne čase (ali morda le do novega predsednika) zapiše v nekaj tako pomembnega, kot je beseda?

Naslonil se je na stopnišče! Ah, daj no. Je pa res, da v nas zre na poseben način.

Foto: Instagram/Getty Images

Mediji

Mediji so nas razveselili. Predsednik je postal internetna senzacija!

Glede na to, da je internet globalen, bi pričakovali ob besedi senzacija podoben odziv kot na novo sliko zadnjice Kim Kardashian.

No, za slovenske razmere je, kot se zdi, tudi dva tisoč všečkov že kar senzacija. Lepo je, da mediji pristavijo svoj lonček. Toda poimenovati to zadevo kot senzacijo je enaka samopromocija novice in sebe kot prinašalca, kot je samopromocija in nič drugega bledo zrenje v zanimivi pozi iz palače, v kateri si prespal kot predsednik.

Odziv urada

Predsednikov urad nas ni razveselil. Sam sem se zgrozil. Za STA so namreč zapisali, da "je odziv ljudi zelo simpatičen in iskren, je pa zanimivo, da je objava na Instagramu bolj opažena kot uradni pogovori s predsednikom Sisijem v Egiptu in z jordanskim kraljem Abdulahom II. v Jordaniji".

Sklepam: ker pogovori niso bili opaženi, se je predsednik naredil opaznega s fotografijo na Instagramu. Ali je šel v Iran, Jordanijo in Egipt, da bi bil opažen ali da bi dobro opravil svoje delo.

Tragedija je, da si najbrž vsi, s predsednikom vred, želijo biti na vsak način opaženi. Najbrž sploh ni več pomembno, kaj kdo naredi, temveč koliko pozornosti pobere.

Odziv predsednika

"Bolje, da se šalimo, kot da se žalimo."

Ob črnogorskem kolegu spet ni zmogel iz svoje kože. Biti poetski, nedoumljiv, všečen in nam blizu.

Čez sekundo je politik ob njem pokazal, kako se odgovori na neprijetno vprašanje. "Moj komentar? Nimam komentarja."

Bo zmogel nekoč to tudi moj predsednik? Si bo zaslužil spoštovanje?

Kaj zdaj?

Novinarka se je vprašala: "Ali je predsednik prestopil mejo dobrega okusa ali je to le dobra PR-poteza?" Najbrž je kar oboje.

Žalostno je, da predsednik večinoma pojmuje svojo vlogo kot tisto, kar je vidno na zunaj. V obupnem hlepenju po pozornosti in všečnosti se vse bolj zateka k vedenju, ki ga dela enega od nas. Všečnega. Bližnjega. Če ima predsednik domotožje, ga ima lahko vsak. In je vseeno videti kot moški.

Predsednik ima kljub svoji pretežno protokolarni vlogi tudi pomembne državniške obveznosti. Med drugim bo v kratkem spet v vicah, saj bo moral parlamentu predlagati nove ustavne sodnike.

Upajmo, da jih ne bo izbral tako, da bi se o njem govorilo (če parafraziram njegov urad), da bi bil opažen in všečen, temveč tako, da bo s svojo izbiro omogočil parlamentu izbrati kader, ki bo kakovostno opravil svoje poslanstvo, določeno z ustavo.

Dragi politik: ljudem se ne približaš tako, da se vedeš tako kot oni. Ljudem se približaš tako, da dobro opraviš svoje delo, za katero so te izbrali in postavili.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.