Poletne težave: ko sin pove mami, da se je frizerka spogledovala z očijem

Bojan Amon je digitalni domorodec. Foto: Bojan Puhek

"Oooo, sine, kako imaš lepo frizuro", je ob pripravah na družinsko kosilo vzhičeno dejala žena. Pohvalo je s samodejno žensko radovednostjo podkrepila z vprašanjem : "Kam te je pa očka peljal k frizerju?" Nasmejani otrok je nič hudega sluteč odvrnil: "K eni teti. Ful je prijazna. Pa dobro striže. Pa oči je zaljubljen vanjo."

Iz ženinih oči so zazijale jedrske konice, pripravljene na detonacijo, kosila pa je bilo konec hitreje kot povprečnega seksa. Tišina je bila nepopisna – slišal sem namreč, kako na mizo pada prah. In seveda razmišljal o tem, ali bom imel dovolj časa za odziv, preden bodo na vrsti kovčki.

Zagata, iz katere se ne bi izvlekel niti slavni čarodej Houdini, me je spodbudila k premišljanju o tem, kakšna so pravzaprav "pravila vojskovanja" v zakonu. Katero taktiko ubrati, ko se človek znajde v nemilosti sence dvoma, da svojega orodja ne spravlja zgolj v matično bazo?

Ne delam si namreč utvar, da sem prvi moški, ki se je moral – obsijan z žarkom poželenja druge – zagovarjati pred neusmiljenim ženinim tribunalom. Tipično dokazovanje nedolžnosti v zakonu poteka v precej tihem, a zato nič manj napetem ozračju.

Dva dni po "dogodku"  sva se namreč z ženo pogovarjala kot voditelja oddaje Prisluhnimo tišini, ki sva vsak v svojem desnem spodnjem kotu zaslona z razuzdano ročno aerobiko sporočala osnovne informacije. Ne glede na dinamiko pogovora in komunikacijska sredstva, obtoženi lahko izbira med peščico odzivnih taktik.

Prva taktika: zagovor

Najbolj refleksna, a tudi najbolj usodna, je žareči zagovor in iskanje pravice. Ta je namreč  v konkretnem primeru najslabša mogoča taktika, saj malodane potrjuje krivdo.

Nedolžni se namreč nimajo kaj zagovarjati, krivi pa se vijejo iz primeža resnice kot posušena zobna pasta iz na pol prazne tube. Z malce dodatne smole je žena pravnica, poučena o juristični proceduri, kar pomeni, da me z eno roko zmelje kot jutranji Barcaffe.

Dva dni po “dogodku” sva se z ženo pogovarjala kot voditelja oddaje Prisluhnimo tišini. Foto: Thinkstock

Druga taktika: napad na tožnika

Za trenutek sem pomislil na drugo očitno možnost – da bi z navzkrižnim zasliševanjem pristopil k tožniku (beri : sinu oz. nedolžnemu otroku, ki ve, o čem govori) in ga začel mrcvariti s podvprašanji. A ocenil sem, da je ta taktika še nekajkrat slabša – tožnik je namreč mladoleten, šoloobvezen, hkrati pa bi si poleg podobe družinskega prevaranta na grbo nakopal še ugled družinskega nasilneža. Otrok namreč ni kriv, če očetova gondola ljubezni pluje po neznanih kanalih.

Na pamet mi pade taktika a la Bill Cosby, v smislu, da "otroci rečejo marsikaj" – a se takoj spomnim, kako se trenutno odvija njegova ljubezenska kariera. Povrh vsega mnogi bralci trenutno prav zdaj razmišljajo, da "otrok že ve" in da ima otrok "gotovo prav". Ni možnosti, kaj mi še ostane?

Tretja taktika: molk je zlato

Nekoč pogosto branje črne kronike se začne obrestovati. V spomin se mi kot WC neutešeno pognanemu prikaže dikcija "branil se je z molkom".

Lažje reči, kot storiti, pomislim, zavedajoč se lastne govorne nevzdržnosti. Poleg tega se spomnim fotografij obtožencev iz časopisov, ki so se branili z molkom – vedno delujejo še bolj krivi kot tisti, ki najamejo drugega najbolj znanega Grosupeljčana.

Hkrati je za njih molk bolj taktika izogibanja najstrožji kazni kot pa dokazovanje nedolžnosti. Molk je odpadel.

Četrta taktika: tega sodišča jaz ne priznavam!

Spomin melje dalje in za trenutek se na koncu predora krivde zasveti žarek upanja. Spomnim se na Slobodana Miloševiča (branje priimka narazen – milo ševič oz. milojebec je namreč kategorija moških, v kateri sem se trenutno znašel), ki mi ponudi vsaj dva izhoda. Naj se delam neukega in preprosto izjavim, da "Ne čujem dobro?" Ali naj raje sežem po bolj agresivni obliki ignorance in direktno povem, da "Ne priznajem ovaj sud?" A spomin na ženin rodni kraj mi da misliti, da bom s tovrstnim ravnanjem poleg zakonskega zanetil še etnični spor – vsi vemo, kako se ti končajo.

Iščem novega frizerja! Foto: Thinkstock

Šifra: iščem novega frizerja! (Frizerke odpadejo.)

Narava zakonskih incidentov je taka, da ti trajajo, dokler se ne zgodi kaj takšnega, kar na soprogini lestvici prioritet seže višje od očitkov o domnevnem spogledovanju. Domnevno spogledovanje z nasprotnim spolom pa ima to neljubo lastnost, da se bistveno ne razlikuje od dejanskega: torej, kriv si, ne glede na to, ali si se zavestno spogledoval ali ne, zato mnogi prisegajo, da je – glede na enakovredne sankcije – vseeno se bolje spogledovati in upati na uspešen rezultat brez posledic.
Najin konkretni nemi film se je po treh dneh – zgolj po količini dialoga – sprevrgel v film za odrasle. Dobro je tudi, da lasje rastejo počasi in obiski pri frizerju tipično niso vsakodnevni.

Menim, da ni treba posebej poudarjati, da sem v iskanju novega salona za nego las. V nasprotnem primeru namreč obstaja resno tveganje, da bo po škarjah segla soproga – bojim pa se, da ne bo začela pri laseh. Ker ne gojim zborovskih ambicij na Dunaju, sem novico o menjavi frizerke razodel prestolonasledniku, ki me je spravil v zgoraj opisano godljo. Ta je prav po moško protestiral in dejal: "Neeeeee, oči, tista frizerka je res dobra. Obljubim, da ne bom nič mamici povedal."

Pod prisego in na detektorju laži bralcem razkrivam, kaj se je resnično dogajalo: frizerka mi je večkrat namenila medeni pogled. Njena vprašanja, namigi, njene izražene želje ter pripombe so bili dovolj dvoumni, da je prestolonaslednikova interpretacija legitimna, a enako legitimen je tudi moj zagovor, da nič ni bilo. Ker res ni bilo. Ne prej ne potem. Ampak, kako naj se nedolžni brani, ko je takoj kriv?