Slovenci imamo v povprečju silno slab stik z realnostjo; vsaka stroka, ki se z ljudmi ukvarja, trdi enako, od psihiatrije dalje. Zato ni čudno, da smo stalne žrtve ideologij in nas vse preseneti, vključno s svetovno krizo, ki smo jo pričakali tako, kot da ne bi bili del sveta.
Oblasti stanje ustreza – slabši stik z realnostjo ima ljudstvo, lažje ga je nategniti. Potopite ga do vratu v govno in rečete: "Evo, znašli ste se v drugi Švici!", narod pa zadovoljno kima in meni, da smrad prihaja iz tovarn čokolade. Vsaka družba vsebuje poklice, ki bi morali skrbeti za stik z realnostjo: učitelji, novinarji, intelektualci; umetniki pa bi morali na prihajajoče čase opozarjati celo prej, preden jih vidijo preostali, in nam ponujati globoko razumevanja časa, v katerem živimo. Ker stika nočemo, te poklice zaničujemo. Zgodovina slovenskega učiteljevanja je zgodovina prestavljanja najboljših kadrov na najslabše lokacije (berite Cankarja), v času moje izbire študija je veljalo, da gre tisti, ki ni za nikamor, študirat za učitelja ali novinarja, umetniki smo tako ali tako zapiti nebodijihtreba, intelektualci pa filozofi, kar je ena krepkejših slovenskih žaljivk.
Bledoličnost naših razumnikov
Pred kratkim sem prebral odlično kolumno Aktivni intelektualec o odsotnosti naših intelektualcev. Avtorica citira Edwarda W. Saida, ki pravi, da "javno nastopanje intelektualca ne sme biti del neke strankarske linije. /…/ Standardi tega, kaj je resnica ali kaj je krivica, se ne delijo na leve in desne politične opcije, leve in desne intelektualce, saj gre za univerzalne pojme. /.../ Zato, ker vedno govori resnico, ponavadi nima prijateljev na visokih mestih in ne dobiva častitljivih nagrad, pa tudi ne služb ali stanovanj." Ob delih besedila, ki sem ga sam označil krepko, sem se z veseljem spomnil, da poznam enega takega!
Samega sebe.
Kolumna me je spodbudila k premišljevanju in tokrat vam pojasnim, zakaj sem verjetno edini v svoji generaciji kljub svojemu ustvarjalnemu delu brez državnih nagrad, služb in stanovanj. Kako sem to dosegel? V čem je skrivnost mojega kariernega in materialnega neuspeha in duhovnega uspeha, ki vam omogoča občasno prebrati ne levo in ne desno mnenje, kar je pri nas huda redkost?
Darila diktatorjev
Začnimo pri diktatorjih. Vsak lahko izbira med dvema načinoma obvladovanja: s korenčkom ali palico. Mussolini, recimo, je dobil vse mogoče psihosomatske težave, kadar je podpisoval smrtne obsodbe, zato je, ko je prišel čas za odstranitev pesnika in nastopača d'Annunzia, izjavil, da boleč zob lahko izruješ ali obložiš z zlatom. In tako je d'Annunzia zazidal v vilo ob Gardskem jezeru in se ga znebil z luksuzom.
Tito, podoben tip diktatorja, tudi sam užitkar, je na neki točki začel podanike podkupovati. Še posebno pozornost je posvetil tistim, ki se jih je najbolj bal – intelektualcem in umetnikom. Kdor je bil priden, je od države dobil stanovanje. Tudi po več, če je treba.
Samostojni novinarji in intelektualci
V samostojni Sloveniji nismo spremenili prejšnjega sistema in tudi darila so ostala, le da jih ni več delila partija številka 1 (levica), marveč tudi partija številka 2 (desnica). Lep primer je ustanovitev časopisa Slovenec, kjer so (nekatere?) novinarje obdarili s stanovanji. Časopis ni dolgo zdržal, stanovanja pa so ostala.
Spomnim se tistih let, ko so moji znanci kar po vrsti prejemali stanovanja in sem šel tudi jaz vprašat na občino, kakšni so pogoji. Prijazen možakar mi je v podrobnosti narisal število mest, ki jih ima posamezna stranka, potem pa povedal, da je stanovanj na voljo toliko in toliko, stranke pa jih bodo podelile pač po številu svojih sedežev. Nepremičnine ni težko dobiti, le najti moram stranko, ki bo jamčila zame.
Lepo sem se poslovil in šel; razmislil, se odločil in nisem šel iskat jamstva v stranki.
Ko torej srečate slovenskega intelektualca ali novinarja, ga najprej vprašajte, kako ima urejeno nepremičninsko stanje. Veliko možnosti imate, da vam bo omenil občinsko stanovanje, češ, dobil sem ga za zasluge za narod. A takoj zatem ga vprašajte, katera stranka je zanj jamčila. Pri nas zasluge ne obstajajo, obstajajo samo stranke, ki nagrajujejo pokorne.
Slovenske nagrade
Odločno zagovarjam državne nagrade za ljudi, ki se posebej izkažejo, predvsem zunaj domovine, in s tem prispevajo k prepoznavnosti in mehki moči države. Poglejmo primer Amosa Oza, enega vodilnih svetovnih pisateljev, ki je v domačem Izraelu živel v kibucu. Zaprosil je za en prost dan na teden, da bi lahko pisal, kar so mu odobrili. Po prvi knjigi so mu odobrili dva dneva, ko je odličen roman Moj Mihael postal uspešnica, je dobil tri proste dni in zdaj, ko je svetovni avtor, ima pač teden zase.
Povezava med uspešnostjo kariere in nagrado je jasna in lepo razvidna. V slovenstvu pa seveda niti eno pravilo ne more uiti naši delitvi na naše : vaše, na obdarovanje znancev in "mučkanje" prek zvez. Vse potone v slovensko vaško domačijskost ti meni, jaz tebi.
Po drugi strani pa: hej, novinarji dobivajo od oblastnikov stanovanja?!?!? In ta stanovanja se uradno imenujejo kadrovska?
Nikogar ne poznam, ki bi se mu to zdelo čudno! Vsi imajo v glavi socialistični model družbenopolitičnih delavcev, torej članov stranke, in takim seveda toplo gnezdece pripada. Kakšno novinarstvo lahko sploh pričakujete? Če stranka nekoga obdari s stanovanjem, mar bo grdo pisal o njej? In tako imamo vojno med našimi in vašimi, realnost pa hodi nekje po svoje. Ko boste naslednjič brali slovenske medije, se spomnite, da ne berete boja za ideje, marveč za stanodajalce.
Poglejmo umetnike, recimo pisatelje. Stanovanje je dala država, službo je dala država, denar za prevode in tuje izdaje daje država, prej ali slej vas sprejmejo v SAZU, kar je še ena plača, pa dodajo še kakšno funkcijo v kakem odboru, spet sejnine in stroški, skratka, nenadoma je vse, kar imate, strankino. Ker čutite, da ste sklenili Faustovo pogodbo, jo seveda hočete prikriti sami pred seboj. Edini položaj, ki vam preostane, je užaljena primadona – stalno se cmerite, da ste dobili premalo, da vas država ne ceni dovolj, ljudstvo premalo malikuje, da hočete še, ker vam pripada, saj ste neodvisni intelektualec in oporečnik. Lažete bralcem, da bi se zlagali svoji vesti.
Ste se kdaj vprašali, zakaj v slovenskih filmih tako dolgo gledajo skozi okna, se prhajo in hodijo v nedogled po stopnicah? Zakaj je v samostojni Sloveniji pogled literature usmerjen večinoma v lasten popek?
Kot je lepo napisal slovenski pisatelj, je zanj umetnost v "ključnem nosilcu subverzije in upora, socialne dinamike in ključnih premislekov", česar seveda pri nas ne opravlja. Ko sem oni dan omenil nekemu pisateljskemu kolegu demonstracije, je zavzdihnil: "Eh, tako lepo mi je doma, da ne bom hodil ven na mraz." Če bi bil iskren, bi rekel: "Ker mi je država dala stanovanje, v katerem mi je prijetno toplo, ne bom hodil na mraz protestirat proti svojemu dobrotniku."
Skrivnost
Zakaj o podkupovanju s stanovanji skorajda ne morete najti članka, je jasno – novinarji ne bodo pljuvali v lastno skledo. Našel sem le star članek iz Mladine, ki se seveda bolj posveča desnim obdarovancem, tiste iz lastnih vrst pa preskoči.
Občine evidenc ne vodijo (!), prav tako ne država, protikorupcijske komisije to ne zanima in, kar je bizarno, v njihovem Supervizorju lahko pogledate, ali je nekdo od države dobil "jurja" nakazila, če so mu zraven stisnili še stanovanjce, pa ne (!).
Objavljeni seznami bi zelo pripomogli k zjasnitvi vremena v Sloveniji, končno bi vedeli, kdo je bil obdarovanec in kdo darovalec. Lahko stavimo, da se to ne bo zgodilo.
Včasih po vzoru angleških časopisov tudi pri nas zagledam pod člankom napis, recimo: "Razkritje: avtor je lastnik dveh delnic Krke" ali kaj podobnega. Te delnice so seveda drekec pekec v primerjavi s tem, kar bi zares moralo pisati: "Razkritje: avtorju je stanovanje podarila LDS" ali pa "stanovanje KP, vikend SDS". Pisatelju pa na zavihku knjig: "Avtor je dobitnik Prešernove nagrade, stanovanja v središču Ljubljane in državne službe, v katero mu ni treba hoditi."
Prebujanje
Pred nekaj leti pa je denarja in stanovanj zmanjkalo. Oziroma, oblastniki so ugotovili, da so za stik z realnostjo bolj pomembne vedeževalke, in so njim začeli podeljevati nepremičnine. Nova generacija novinarjev bi tudi stanovanja in redne službe, dela pa za nekaj evrov na novico v prekernih zaposlitvah. Tudi mladi pisatelji bi stanovanjce, a, žal, zmanjkalo, dragi moji!
Strašna naloga čaka prihajajoče generacije: ne samo, da bodo morali spremeniti slovensko mentaliteto (negativno selekcijo, uravnilovko ...), zgraditi gospodarstvo na novih temeljih, ne samo, da bodo morali zrasti resnični samostojni intelektualci in družbenokritični umetniki, še stanovanja si bodo morali kupiti sami.
Spotoma bodo dobili še stik z realnostjo in nastalo bo prvo upanje za Slovenijo.
3
