Odstranjevanje motečih glasov

Vzpostavljanje družbene enotnosti po meri vladajočih se stopnjuje. Kako si ti predstavljajo "konec politike delitev, zaničevanja, žalitev in strahu", ki naj bi sledil obdobju Janševe "strahovlade", zelo plastično dokazujejo v odnosu do tistih redkih predstavnikov medijske srenje, ki si drznejo o njih kritično poročati. Potem ko je predsednica vlade Bratuškova vložila kazensko ovadbo zoper novinarja in fotoreporterja Janija Božiča, ko je obrambni minister Jakič tožil tednik Reporter – oba zaradi razkrivanja neprijetnih podrobnosti njunih kvazizasebnih korespondenc – in ko je dopisnik nacionalne televizije Matej Korošec dobil prepoved nastopanja v informativnih oddajah zaradi domnevno "neprimerne" opazke o obisku premierke v Mariboru (čeprav so podobne opazke v tem mediju nekaj povsem običajnega), se je zgodila še ukinitev oddaje Pogledi Slovenije. In to po tem, ko so v zadnji oddaji razkrili dvoličnost premierke, ki je javno zatrjevala, da nima nič s prodajo Mercatorja, v resnici pa se je o tem pogovarjala/dogovarjala s predstavniki njegovih lastnikov.

V luči tega zveni na moč neprepričljivo zatrjevanje vodstva nacionalnega RTV-ja, da pri omenjeni ukinitvi ne gre za politične razloge. Slakovi in Travnovi Pogledi so bili že kar nekaj časa trn v peti nekaterim središčem moči. Karkoli si že kdo misli o pristopu avtorjev oddaje, o njihovi tendencioznosti in nagnjenosti k moraliziranju, dejstvo je, da so se brezkompromisno lotevali nekaterih najbolj problematičnih točk slovenske tranzicije. In težko bi rekli, da so pri tem komur koli prizanašali. Zato jim ni mogoče očitati političnega protežiranja desne opcije. (Ne nazadnje je Janez Janša zaradi prispevka o trgovini z orožjem kar nekaj časa zavračal sodelovanje v tej oddaji.) Vendar pa so zagovarjali liberalizacijo družbe in pogosto kritizirali etatistični razvojni model, kakršen se je vzpostavil v postkomunistični Sloveniji. S takšnimi "neoliberalnimi" idejami so odstopali od socialistične matrice, ki obvladuje večino slovenskega medijskega prostora.

Očitno se nadaljuje izločanje motečih medijskih glasov. Medtem pa večinski del medijev iz dneva v dan izkazuje svojo politično servilnost, ki se izraža v skrbi za javno podobo marionetne premierke in njene vlade. Tako na vse mogoče načine skrbijo za to, da državljani ne bi doumeli, kako zavožena je njena politika, ki ni sposobna ničesar drugega kot z davki in drugimi dajatvami izčrpavati produktivni del slovenske družbe. Tako so po zamenjavi oblasti jeremijade o uničevanju vsega mogočega, o lačnih otrocih itd., ki jih je bilo vse polno za časa Janševe vlade, čudežno izginile iz "medijske ponudbe". Namesto tega se z različnimi "spini" preusmerja pozornost proč od resničnih težav – in tistih, ki so zanje odgovorni.

Eden od takšnih "spinov" je tudi operetna zgodba o domnevnem razkolu v Pozitivni Sloveniji in sporu med Bratuškovo in Jankovićem. Pri tem je prva prikazana tako rekoč kot žrtev drugega in kot tista, ki nastopa kot branik politične stabilnosti. Vendar pa je ta spor – tudi če je realen – vsebinsko precej nepomemben. Nobeden od omenjenih ni ključen politični igralec. In oba sta povsem pogrešljiva. Zato ju politično zakulisje lahko potisne na stranski tir, če postaneta moteča. Jankoviću se to pravzaprav že dogaja.