Četrtek,
17. 11. 2011,
9.17

Osveženo pred

8 let, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Četrtek, 17. 11. 2011, 9.17

8 let, 10 mesecev

O nevšečnosti biti Nemec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Še pred dobrim tednom si je najbrž marsikateri Nemec prepeval tisto Haydnovo pesmico o Nemčiji, ki je tako "über alles".

Zdelo se je, kot da se je država končno otresla neznosnega zgodovinskega bremena in navidezno nejevoljno privolila, da evropske vajeti le prevzame v svoje močne roke. Vsakomur je bilo jasno, da je Sarkozy ob Merklovi zgolj okrasek. Nemce človek sicer težko razume, ampak vseeno, kdor je imel z njimi kakšne opravke, je najbrž opazil, da jemljejo ta himnični "über" (višje, hitreje, močneje …) zelo zares in ga imajo tako rekoč vgrajenega v nacionalno zavest. Da ne bo pomote: kot izraz volje do preseganja povprečnosti je to občudovanja vredna lastnost, ki bi jo morda celo kazalo posnemati. A najsi jih človek še tako občuduje, to v poslednji instanci nikakor ne more odtehtati njihove patologije. Gre za to, da imajo tudi svoj poudarjeni "unter" (oni ne delajo namreč ničesar na pol), torej zgodovinske travme, ki jim preprečujejo, da bi premagali gravitacijo. In natanko na tej točki se začenjajo težave z razumevanjem. Le kako bi jih lahko razumel nekdo, ki je npr. odraščal v SFRJ ob knjigah in filmih s partizanskimi zgodbami ter se navduševal nad heroji, ki so tako junaško pobijali fašiste in naciste. Celo kasneje, ko je skozi odraščanje podvomil v pretirano svetniški značaj svojih herojev, je imel pred sabo še vedno meseni lik partizana, kakršnega evocirajo imena Vitomila Zupana, Edvarda Kocbeka, Dušana Pirjevca idr. S tovrstnim partizanstvom se je lahko identifikacija brez težav nadaljevala v zrela leta. Še več, poleg naštetega so to identifikacijo ves čas krepili tudi tuji filmi. (Bog ve, koliko otroških nosov je bilo včasih razbitih samo zato, ker ni nihče maral biti Nemec.) Z Nemci je bilo kajpada drugače. Oni že celo življenje gledajo filme, v katerih nastopajo v vlogah sadističnih zločincev in fanatikov, ki so ob vseh siceršnjih norostih zagrešili še tisto ultimativno, absolutno neodpustljivo, namreč izgubili vojno. Morda jih lahko malo tolaži le dejstvo, da so izgubili v zares velikem slogu – v bistvu so tudi na tem področju postavili povsem nove standarde. Sicer pa je tako, da izhaja vsa vrednost partizanov pravzaprav ravno iz dejstva, da so premagali Nemce. Zmaga nad Italijani pač ni imela nikoli kake pretirane cene. (Večina Italijanov še danes misli, da je bila na strani zmagovalcev.) S tako epohalnim porazom se je bilo težko soočiti. Potrebno je bilo razviti ustrezne obrambne mehanizme. In tukaj so bili zares dobri. Sliši se neverjetno, toda ob vsem razdejanju, ki so ga pustili za sabo, je bilo po vojni praktično nemogoče najti nekoga, ki bi prevzel vsaj delček odgovornosti. Nihče ni vedel nič, za vse so bili krivi tisti drugi, vsi so le izpolnjevali ukaze itd. Lahko bi se reklo, da so Nemci razčistili s svojo preteklostjo zgolj na retorični ravni, v resnici niso bili nikoli resnično pri stvari.

Ko so se v 70-ih in 80-ih spopadali z levičarskim terorizmom, so bili pri tem razmeroma uspešni. Podobno je bilo tudi kasneje pri razbijanju mrež islamskih fundamentalistov. Zakaj imajo potem takšne težave z neonacisti? Del odgovora se skriva v pridevnikih, ki jih lepijo na posamezne skupine. Člani RAF so veljali zmeraj za "inteligentne" in "nevarne", islamisti za "organizirane" in "fanatične", neonacisti pa "bedaste" in "načeloma neškodljive". V skladu s tem so se v obveščevalnih službah in na policiji s prvima skupinama ukvarjali najbolj sposobni in izkušeni ljudje, s "trapastimi" naciji pa policisti, ki sicer honorarno nastopajo v vicih. To vedo vsi, zato je zadnje zgražanje nad neučinkovitostjo ustreznih organov najmanj neokusno in pomeni eno samo sprenevedanje, zamegljevanje stvari in poceni nabiranje političnih točk.

Pri razumevanju vsega skupaj si je posredno mogoče pomagati s psihoanalizo. Znano je, da izredno travmatična doživetja posameznik potisne v podzavest. To ne pomeni, da ne morejo nikoli več priti do zavesti; lahko pridejo, vendar se morajo nekako zamaskirati, prikriti svojo grozljivost. Če se torej sprejme podmena, da je nacistična resnica za kolektivno zavest Nemcev preveč travmatična, da bi kot taka lahko prišla do zavesti, potem je jasno, da jo morajo "zanikati", ji dati neko neškodljivo obliko in s tem narediti znosno. In tako nastane groteskna figura nacija, slaboumnega posameznika, ki včasih koga malo zbrca, poseduje ogromne količine najrazličnejšega orožja, vendar je kljub temu po definiciji razmeroma neškodljiv. To je pač del njegove folklore. Skratka, naciji so tisti drugi, namreč bebčki, kakršne je mogoče najti v prav vsaki naciji. Z njimi se ne moreš ravno hvaliti, si jih pa nekako prisiljen tako ali drugače tolerirati.

Tiste razlage, ki vse skupaj povezujejo s krizo, so torej prepoceni. V Nemčiji gre zadeva mnogo globlje. Nacionalsocialistično podzemlje je vedelo, da vsa retorika ostaja zgolj na površinski ravni. Zato pri njih govorijo dejanja, ne besede. Pink Panther kot pripovedovalec ne potrebuje besed.