O implantiranem spominu

"Toda ne glede na zdajšnje stanje duha imajo ideje ekonomistov in političnih filozofov, kadar imajo prav, pa tudi kadar se motijo, večjo moč, kot jim jo na splošno pripisujejo. In res svetu ne vlada skoraj nič drugega. Praktični ljudje, ki o sebi menijo, da nanje ne vpliva prav nobeno intelektualno razmišljanje, so običajno sužnji kakega že pokojnega ekonomista. Blazneži s prisluhi na oblasti črpajo svojo blaznost iz tekstov kakega akademskega pisuna, nastalih nekaj let poprej." Zgoraj navedene besede so sposojene iz Keynesove Splošne teorije zaposlenosti, obresti in denarja. Da, res je, človek kar težko verjame, da je delo izšlo leta 1936, vzdušje, ki ga preveva, je namreč v mnogočem osupljivo podobno današnjemu: v zraku vlada napetost zaradi prodiranja novih idej, ki so se jim zoperstavili uradniki, politiki in agitatorji s starimi koristmi, za katere vsakdo ve, da se bodo morale umakniti, a kaj ko so zamudile najprimernejši trenutek slovesa, zaradi česar je zdaj vsak trenutek odhoda ali vztrajanja enako neprimeren. Vremensko občutljivi ljudje imajo občutek, da se pripravlja nevihta. Kakorkoli že, po Keynesu nove ideje na koncu vedno premagajo stare koristi. Vonj po izrednem stanju Ob začetku leta je čas, da si vsakdo prebere horoskop in izve, kakšno prihodnost so mu namenile zvezde. Dobra stran horoskopa je, da če ti napoved mogoče ni všeč, pač prebereš drugo. Če si vztrajen, prej ali slej najdeš kakšno, s katero si zadovoljen. No, letos je najbolj skrb vzbujajoča novica ta, da med Uranom v ovnu in Plutonom v kozorogu vlada podobna napetost kot v času Hitlerjevega vzpona. Razlog za paniko in strah? Morda bo zdaj kdo rekel, da stvar ni resna, da napovedi ne gre verjeti itd. Hm, naj bo. Ampak če bo kdaj kakšen resen znanstveni inštitut primerjal astrološke napovedi z ekonomskimi, se utegne zgoditi, da se bodo na koncu veselili astrologi. Dobro, kar je res, je res: nihče ne zna biti tako prepričljiv kot ekonomisti, ko znanstveno utemeljujejo razloge za svoje zgrešene napovedi. V Sloveniji napetost in strah v zadnjem času najbolj prepričljivo artikulirajo pravniki. In koga se tako bojijo? Kaj jih moti? Kje vidijo največjo nevarnost? V ideji o demokratičnem socializmu! Tukaj so nadvse skrb vzbujajoče besede Marka Kambiča, s katerimi je pred kratkim komentiral odmevno polemiko med Matevžem Krivicem in Janom Zobcem: "V normalnih razmerah bi dal bolj prav gospodu Krivicu, a poudariti je treba, da danes nimamo normalnih razmer. Te so precej skrb vzbujajoče, skoraj že alarmantne. Morda se državljani še ne zavedajo, da so danes že ogroženi temelji Republike Slovenije." Ali morda gospod s temi besedami na diskreten način sugerira, da bi bilo treba uvesti Ausnahmezustand, izredno stanje? Če drži, da so ogroženi temelji Republike Slovenije, manevrskega prostora za kakšno drugačno razlago skorajda ni več. Ali pa bi bilo treba le prepovedati demokratični socializem? Kriza in normalne razmere se seveda izključujejo. Toda ali gre tukaj res za tako radikalen tip krize, da je treba v javno polemiko vnesti povsem nova pravila, s katerimi se bo zamaknila perpektiva tistega "prav"? Ali pa gre le za diskurz uradnikov, politikov in agitatorjev, o katerem govori Keynes? Dialektično življenje idej Ena od največjih težav pri današnjem javnem diskurzu je odsotnost vsakršne zgodovinske refleksije. Nekdo govori o državni in ekonomski suverenosti, a ne pomisli, da se npr. pojmovni svet Carla Schmitta artikulira v povsem drugačni družbenopolitični konstelaciji. Ne čuti torej potrebe po reformulaciji pojmov, ki jih tako suvereno uporablja. Drugi pametuje o simbolih in misli, da je njihov pomen enkrat za vselej zacementiran. Ali je res tako težko dojeti, da je npr. rdeča zvezda partizanu pomenila nekaj povsem drugega kot potem Titovemu pionirju ali danes demokratičnemu socialistu? In v čem je pravzaprav problem socializma? Če kdo po naključju ne ve: v tem trenutku so v Franciji na oblasti socialisti, v evropskem parlamentu sedi cel kup poslancev, ki se imajo za socialiste in so na to celo ponosni … A kaj, v Sloveniji bodo zdaj pa pravniki odrekali legitimnost skupini mladih ljudi, ki se v prejšnjem režimu niti rodili še niso? Noro! Kot rečeno, pomen idej, simbolov, pojmov … ni nikoli enkrat za vselej zacementiran. Ideja socializma se v različnih časih in krajih manifestira na različne načine. Povojni socialisti v Franciji bi se s Hollandovimi idejami brez dvoma težko identificirali. Prav nič drugačna ni zgodba pri konservativcih in liberalcih. V Evropi ljudje približno vedo, da bi brez socialističnih idej in delavskega gibanja otroci najbrž še danes garali v rudniških jaških. (Avtor sicer ne dvomi, da so to za marsikoga "temeljne vrednote EU in zahodne civilizacije".) Vsekakor je socializem neločljivo povezan s kapitalizmom, lahko bi se celo reklo, da predstavlja njegovo vest. Vse pravice, ki se zdijo danes tako samoumevne, so si morali delavci v nekem zgodovinskem trenutku šele izboriti – in kot kaže, se bo treba zanje boriti še naprej. Med novimi idejami in starimi koristmi Rešitve, ki se danes kažejo na evropskem idejnem horizontu, niso tiste, ki jih zagovarjajo mladi demokratični socialisti. Njihove ideje so v tem trenutku še prešibke, se pravi, potrebujejo še veliko telovadbe in miselne gimnastike, da si bodo okrepile mišice. Socializem je danes v Sloveniji predvsem prazna floskula, s katero skušajo nekatere interesne skupine po vzoru ameriških čajankarjev diskvalificirati politične nasprotnike. Za marsikoga je socialist celo papež, ker opozarja na norosti kapitalizma v aktualni obliki. Skratka, s to etiketo si človek prihrani veliko miselnih naporov, ki jih terja resna refleksija. Bistvo pa je pravzaprav le v tem, da prihaja do spremembe paradigme, ki se je uveljavila na začetku 80. z Reaganom in Thatcherjevo, med širšo javnostjo znano kot neoliberalizem. Stvar se je izpela. Nič tragičnega torej. Na vse skupaj bi bilo treba gledati podobno kot na horoskop: če ti določena paradigma ni všeč, jo preprosto zamenjaš. Nič novega, to se v zgodovini dogaja ves čas. In brez dvoma se bo tudi v prihodnosti. Ni torej razlogov za paniko in strah: socializem bo postal zares aktualen šele takrat, ko bo kapitalizem dokončno odpovedal. V tem trenutku ima še kar nekaj rezerv.