O "bedni znanosti" in nič manj bedni prihodnosti

Za bolj pluralističen pristop pri študiju ekonomije so se do zdaj že zavzeli študenti v Nemčiji in Franciji, v zadnjem času pa se je na tem področju očitno začelo nekaj premikati tudi v Veliki Britaniji. Že poleti so študenti – skupaj z nekaterimi profesorji in že uveljavljenimi ekonomisti – vzpostavili socialno omrežje Rethinking Economics, ki tvori nekakšno platformo za neortodoksno razmišljanje o ekonomskih težavah. Prejšnji teden so po pisanju Guardiana študenti na univerzi v Manchestru naredili še dodaten korak in se zavzeli za prenovo programa, ki naj bi ga trenutno v celoti obvladovala neoklasična smer.

In kaj bodoče (no, očitno tudi številne zdajšnje) ekonomiste pri aktualnem študiju tako zelo moti? Eden od najpogostejših odgovorov: "Ekonomija, ki jo študiramo, se ne sklada s tisto, v kateri živimo."

Matematična nujnost bede Znano je, da se ekonomije že od samega začetka drži nekaj "mračnega" – konec koncev ji v njeni domovini ne pravijo zastonj "dismal science", bedna znanost. Največ zaslug za takšen sloves ima anglikanski duhovnik Thomas Robert Malthus, ki je izračunal, da mora večina človeštva po matematični nujnosti živeti v bedi, ker naj bi se šele s pomočjo mortalitete vzpostavilo naravno ravnovesje med količino hrane in številom prebivalstva. Malthus pri svojih izvajanjih izhaja iz dveh postulatov: prvič, število populacije zaradi "strasti med spoloma" raste po geometričnem vzorcu, in drugič, pridelava hrane raste, nasprotno, po aritmetičnem vzorcu. To seveda pomeni, da se slej ko prej nujno pojavi neravnovesje, se pravi, določen del populacije zaradi nezadostne prehrane umre bodisi neposredno od lakote bodisi posredno od bolezni, ki napadejo oslabljeni organizem. Najbolj izpostavljeni so kajpada najstarejši in najmlajši. Sistem deluje nekako takole: nizke mezde pomenijo visoko mortaliteto in nizko nataliteto, zaradi česar se število delovne populacije zmanjša. Manjša populacija pomeni manjši pritisk na kmetijstvo in manjšo konkurenčnost med delavci, to pa vodi do višjih mezd in boljšega življenjskega standarda. Višje mezde in boljši življenjski standard zmanjšajo mortaliteto in povečajo nataliteto, to pa potem spet … Najbrž si ni pretežko zamisliti nadaljevanja zgodbe.

Tukaj je seveda nepomembno, kakšni motivi so Mathusa pri pisanju vodili, so pa zato toliko bolj pomembni učinki tega pisanja. Pri oceni teh se človek skorajda ne more ne strinjati z Marxom, ki je v njegovem delu videl klasični izraz ideoloških predsodkov britanskega vladajočega razreda.

Ko matematična teorija pomaha praksi v slovo Prejšnji teden je lahko bralec na teh straneh prebral zanimiv članek, ki govori o zamrznjenosti "strasti med spoloma" pri Japoncih. V njem med drugim piše: "Da je v japonski družbi vse narobe, kaže tudi podatek, da je bilo leta 2012 prodanih več plenic za inkontinenco starejših kot otroških plenic. Rodnost je bila najnižja v zgodovini, zato demografi opozarjajo, da je demografska kriza zelo resna in da lahko Japonci celo izumrejo." Dobro, izumrli najbrž ne bodo, bolj verjetno je, da jih bo v nekem trenutku le srečala pamet, je pa res, da je demografska katastrofa, in o tem ni nikakršnega dvoma, neizbežna. Takrat bodo gledali na današnjo krizo kot na dobre stare čase.

A da ne bo kdo mislil, da je Evropa tukaj kaj bistveno na boljšem. No, obstajajo tudi razlike, npr. Nemčija je v demografskem smislu čista katastrofa, kakšna Francija pa pravzaprav ne. To se je navsezadnje lepo videlo pri razpravi o pokojninski reformi, ki so jo Francozi razumeli predvsem kot vljudnostno gesto, namenjeno trgom. Za Nemce je bila stvar mnogo bolj resna. Sama Slovenija se pri tem na žalost zgleduje po Nemčiji – vsaj v tem pogledu zelo učinkovito.

Tukaj se lepo razkriva mefistovska vloga ekonomistov, ki kot agenti trgov ponavljajo znane stvari: "Pozabi na varnost, predvidljivost in vsakdanjo rutino! To so dolgočasne stvari. Navadi se na to, da danes imaš delo, jutri ne. Postani fleksibilen! Potem boš pojutrišnjem morda dobil novo delo. Ali pa tudi ne. Morda se boš zanj moral celo preseliti. Zato je bolje, da se ne vežeš …" Kakorkoli že, dejstvo je, da trenutni sistem očitno ne omogoča niti osnovne družbene reprodukcije. Kar z drugimi besedami pomeni, da je dolgoročno nevzdržen. In kot kaže, se mladi tega počasi zavedajo.

Ideologija bede Če človek verjame, da družba ne obstaja, v omenjenih stvareh najbrž ne vidi prevelikih težav. Večina se vseeno sprašuje, kateremu Gospodarju pravzaprav služijo ekonomisti. Skratka, jasno je, da se diskurz ekonomije vse prevečkrat do nerazločljivosti prepleta z ideologijo "vladajočega razreda". Za lep prikaz malo lažnega blišča, zato pa toliko več resnične bede te znanosti je pred kratkim poskrbel Ken Rogoff, ki je s svojim osmišljevanjem varčevalne politike med ekonomisti dvignil nemalo prahu. (O tem je v Sloveniji pisal Jože Damijan.) Menda se je na koncu celo malce uštel pri izračunih. Verjetno si ni mislil, da bo te stvari dejansko kdo bral. Kot bi najbrž rekel Oscar Wilde, je z eksaktnimi matematičnimi modeli res mogoče dokazati vse, celo resnične stvari.