Ne zamerim si, da me nočeš

Ker nekako ob koncu zveze ali samo ob preprosti zavrnitvi krivimo sami sebe. Smo premalo lepi, premalo pametni, premalo uspešni, preveč agresivni, preveč hrepeneči, preveč direktni. Nikoli ne dopuščamo možnosti, da je tisti drugi za nas premalo vse in mnogo preveč ničesar.

Ne, ker ne bi bil dovolj dober, ampak preprosto, ker je za nas tako primeren kot pancerji na morju. Ali glivice v puščavi. Včasih pač ne gre. Pri nekaterih večkrat zapored in tudi par let. A to ni pokazatelj nobene deformacije, niti tega, da bomo umrli sami.

Je samo pokazatelj tega, da še žal ni naneslo. A istočasno tudi krasno (in kriče) kaže na to, da tudi če nikoli ne nanese, bomo povsem dobro. Dejstvo, da zdaj živimo, in to brez kisikove maske in aplikacije, ki bi se pretvarjala, da je naš partner, nakazuje točno to. In mogoče se je najtežje sprijazniti s tem, da smo vsemu kos sami. Ker nam pove, da dejansko ne potrebujemo, si pa samo želimo potrebovati. Ker mogoče pove, da smo sam svoj človek, ki bi občasno rad polovično počival v dvojini. In klinc, vse to je prav.

Srce na vrvici Pred leti sem zavrnitve jemala zelo osebno. Nikoli se sicer nisem pretirano obremenjevala, če kakšnemu moškemu ni bil všeč moj videz, ker razumem, kako potekajo zadeve na tem področju. Eni iščejo statusni simbol, drugim so iskreno všeč samo določeni tipi ljudi, tretji pa se ravnajo po svoji pumpi, ki (roko na njo) nima pretiranih meril.

Tudi sama sem padala na takšne kalibre, da bi se zdaj poslala k okulistu (in psihologu). Ljudje vidimo druge v taki luči, kot nam jih pobarva srce (in občasno vagina). In ene moške je moje srce dalo povsem v temo, dim, meglo in jih še ovilo v brisačo, da so se mi na koncu res zdeli sam božji dar seksualnega vrhunca. Zavoljo vsega tega nikoli nisem pretirano trpela, če me moški ni spoznal in me je zavrnil na prvo oko, ker nisem brhka blondina, ki bi v usnjenih hlačah umivala avtomobile ter se hihitala nesmislom, ki so se jih priučili iz Nedeljskega.

Veliko bolj me je prizadelo, če me je nekdo zavrnil zaradi karakterja. Ker je to nekaj, na kar sem z leti postala precej ponosna. Fajn sem si. Plačala bi si pivo, šnops in verjetno tudi oddih v Umagu. In vsakič, ko je nekdo kot razlog za zavrnitev navedel to, da sem preveč iskrena, sem čutila, kako se moje srce znotraj mene začenja grabiti za neko tkivo, da bi priplezalo do jezika in mu dalo čelnega. Kako si drznem biti jaz, in to pred ljudmi?!

Adijo. Z razlogom. In potrebno je bilo veliko samorefleksije, depresije, regresije in bila sem tam, kjer sonce ne posije, da sem doumela eno pomembno stvar. Odnos, zgrajen na cenzuriranju samega sebe zavoljo strahu pred zavrnitvijo, je obsojen na marsikaj, nikakor pa ne na obstoj.

In pustimo zdaj feministične "sama bom zmogla" krike. Gre samo zato, kdo si in s kom to lahko res si. Preprost primer. Pišeš si z nekom, ki ti je res všeč. Ti vložiš celotnega sebe, svoj šarm, humor, interes, na njem porabiš svoje najboljše šale in nazaj dobiš ... tri besede ali pa stavek, ki ga na koncu dneva skupaj z dvema prijateljicama ob steklenici vina še vedno nisi dešifrirala. In potem si drzneš trpeti, ko te tak eksemplar zavrne. Zakaj, pri svetem Amorju, o, zakaj?! Predstavljaj si, da te tak človek ne zavrne, da z njim preživljaš življenje, polno ugibanja. On, redkobeseden misterij, ki ti daje od približno nič do minusa in ti, oseba, ki tava po trgovini, ker ni razumela, ali potrebuje pivo ali 50 kilogramov mivke.

Ne joči, kupi balone Zato praznujmo zavrnitve, ki nam prihranijo vezo, ki bi vodila v večletno agonijo. Praznujmo dejstvo, da nekateri niso naše vrste romantiki, ki v vsakem mimoidočem vidijo potencial, ampak realno precenijo, da za njih nismo primerni ter nam s tem olajšajo bivanje. Saj prav zato zavrnitev ni tragedija, je samo potencial nečesa resnično dobrega. Ker če bi zavrnitev bila karkoli drugega, bi bila ljubezen.