Mehičanova lekcija

Med navzočimi na tem dogodku so naletele na izrazito pozitiven odziv, celo poslanka Pozitivne Slovenije in glavna finančna strokovnjakinja te stranke Alenka Bratušek jim je odobravajoče prikimavala. Čeprav mehiški ekonomist in diplomat ni povedal ničesar zelo novega, takšnega, kar ne bi bilo mogoče že prej slišati od koga iz domačih logov. Pravzaprav je šlo za lekcijo iz ekonomskega in političnega realizma, namenjeno predvsem tistim, ki se delajo, kot da je mogoče živeti v nekakšnih ideološko skonstruiranih paralelnih svetovih. Tako je Gurria odločno podprl zapis tako imenovanega zlatega fiskalnega pravila v ustavo. Tega torej, o katerem so se v začetku leta strinjali predstavniki vseh parlamentarnih strank, a so si pozneje vodilni ljudje Pozitivne Slovenije in Socialnih demokratov premislili. Ne da bi za to navedli en sam resen razlog. Pri tem jim je zastavil logično vprašanje, kakršnega jim osrednji mediji v vsem tem času niso zmogli: če se strinjajo, da se to pravilo uredi z zakonom, kaj jih moti pri tem, da postane del ustavne materije? Je mar med zakonom in ustavo kakšno vsebinsko nasprotje oziroma se to dvoje izključuje? Če je to lahko storila Nemčija, ki nima nekih večjih finančnih težav, potem ni razloga, da tega ne stori Slovenija, ki je glede tega v izredno težki situaciji. Nasploh so korenite spremembe na različnih področjih nujni pogoj za izhod iz krize. Če tega ne bomo zmogli storiti sami, bo sledil finančni kolaps, in potem bodo to drugi storili namesto nas. Tisti, na katere je letela kritična ost Gurrievih besed, so hiteli zatrjevati, kako da je to, kar je povedal, povsem v skladu z njihovimi pogledi. Vendar je bilo že takoj jasno, da njegove lekcije niso absolvirali. Še naprej namreč trmasto zavračajo vpis fiskalnega pravila v ustavo in še naprej ne ponujajo nobenih vsaj približno tehtnih argumentov za to. Še več. Znova in znova nas "osrečujejo" s predlogi, ki bi pomenili dodatno obremenjevanje slovenskih državljanov in gospodarstva. Tako predsednik Socialnih demokratov Igor Lukšič vidi rešitev v čem drugem kot v dodatnem obdavčevanju. Če torej v državni blagajni zmanjka sredstev, ki so potrebna predvsem za hranjenje nenasitnega javnega sektorja, se pač zviša davke. Če še vedno ni dovolj, se jih ponovno zviša. In tako naprej in tako naprej, do bridkega konca. Lukšič in podobni očitno ne razumejo, da več davkov ne prinese avtomatično večjih proračunskih prihodkov. Na neki točki, ko postanejo davčne obremenitve nevzdržne, namreč ustvarjalni ljudje, če ne želijo ali jim ne uspe prikriti svojih dohodkov, bodisi odidejo v tujino bodisi nehajo delati. S tem pa presahnejo tudi finančni viri, s katerimi naj bi se vzdrževala socialna država. In rezultat tega nikakor ni družba blaginje in socialne pravičnosti, ampak kvečjemu družba "enakih v revščini".