Mateja Malnar Štembal: Ženska, veš svoj dolg?

Njihovih dosežkov, ki so temelj, na katerem ženske nadaljujemo s svojimi uspehi, je ogromno. In za mnoge se ne ve. So pozabljeni. In s tem je pozabljena polovica prebivalstva.

Zato se včasih niti ne zavedamo, kaj smo jim dolžni.

Če pomislim na svoja šolska in študijska leta, lahko brez posebnega razmisleka ocenim, da smo se dosežkov prebojnih žensk – pisateljic, pesnic, slikark, arhitektk, družbenih buditeljic – dotaknili le površno.

Bolj kot njihovi ustvarjalni dosežki so se vtisnile podobe trpečih mater, mater neznanih junakov in žrtev, ki so se žrtvovale za družino, pri čemer pa njihovi resnični dosežki niso bili vedno ustrezno priznani. Mnoge so bile v pomembno oporo soprogom … In to v večjo, kot se morda zavedamo. A to ni bila njihova edina vloga.

Franjo Tavčar denimo mnogi poznamo kot ženo pisatelja in politika dr. Ivana Tavčarja. Malokdo ve, da je bila med ustanoviteljicami Splošnega ženskega društva (1901), pozneje tudi njegova predsednica, od leta 1919 druga podpredsednica Narodne ženske zveze SHS, ki je bila del Mednarodne ženske zveze (I. C. W.), v kateri je bilo združenih 40 narodnih ženskih zvez s 36 milijoni članic. Leta 1918 je bila pobudnica velikega gibanja slovenskih žensk, v katerem so zbrali več kot dvesto tisoč podpisov v podporo majniški deklaraciji.

Ali pa Marija Maister, žena generala Rudolfa Maistra, ki je s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo ter prevzel vojaško oblast v Mariboru. Kot predsednica Mariborskega ženskega društva je povezovala napredno misleče ženske in zahtevala volilno pravico za ženske.

Še manj znana pa je Marija (Horak) Murnik, narodna buditeljica in organizatorka dobrodelnih, prosvetnih in ženskih društev. V razprodani knjigi Pozabljena polovica, v kateri je zbranih 129 življenjepisov prebojnih slovenskih žensk 19. in 20. stoletja, je med drugim navedeno, da je leta 1870 zbrala "okoli sebe četo slovenskih žen in deklet" in se uprla blagohotnim moškim priporočilom za ukvarjanje žensk z literaturo, ki naj ne bi imela višjega pomena od zabave. Poročena je bila z Ivanom Murnikom, ki je v dunajskem državnem zboru zastopal kranjska mesta, ter z njim tudi politizirala, mu očitala neodločnost in neučinkovitost slovenskih poslancev.

Franja Tavčar (1868 - 1938), sicer žena pisatelja in politika Ivana Tavčarja, a ena najpomembnejših slovenskih "aktivistk" tedanjega časa. Foto: Wikimedia Commons (CC 2.0) In da ne pozabim znanstvenic, ki so premikale meje svojih znanstvenih disciplin v časih, ki so bili za ženske bistveno drugačni od današnjih. V letos izdani knjigi pri ZRC SAZU (zbrala Jovana Mihajlovič Trbovc) lahko denimo spoznamo 27 raziskovalk, profesoric, inovatork, avtoric, pomembnih zaradi znanstvenih prebojev, odkritij ali patenta, pa tudi znanstvenic, ki so v svoje znanstveno področje uvedle novo prakso in metodologijo, ustanovile inštitut oziroma oddelek ali pa vzpostavile pogoje za razvoj novih znanstvenih disciplin.

Ko prebiram življenjepise vseh teh prebojnic, začutim hkrati hvaležnost in nekakšen občutek dolga. Pomislim na slovenski prostor 19. in 20. stoletja, prostor znanstvenih disciplin, na to, kako pogumne so morale biti ženske takrat, da so se izpostavile in se postavile za skupno stvar.

Smo tega ženske v Sloveniji danes sposobne?

Islandijo je denimo Svetovni gospodarski forum (WEF) že 14. leto zapored glede enakosti spolov uvrstil na prvo mesto med državami na svetu.

Ko se je na Islandiji konec oktobra v znak protesta proti plačnim vrzelim med spoloma zbralo deset tisoč žensk in si je prost dan za ženske oz. kvennafri vzela tudi premierka Katrin Jakobsdottir, sem pomislila, ob kateri podobni dilemi ali izzivu bi se zbrale in korakale prebivalke Slovenije vseh barv in vseh prepričanj. Bi bilo to morda lahko v primerih nedopustnega nasilja nad ženskami in bi izrazile enotno neodobravanje nasilja? Bi morda lahko izpostavile problematiko zastopanosti žensk v medijih in poslovnem svetu ter zahtevale konkretno ukrepanje za doseg bolj uravnoteženih razmer? Bi lahko ustvarile močan glas proti vsakršnemu nadlegovanju, ne glede na to, ali gre za spolno nadlegovanje, verbalno nasilje ali druge oblike neprimernega vedenja?

Morda smo tudi v Sloveniji nekoliko uspavani od zlate sredine.

Po raznih kazalcih enakosti spolov se Slovenija namreč vedno uvrsti malo pred zlato sredino, zaskrbljujoče pa je, da na določenih področjih tudi počasi nazadujemo.

Protest proti plačnim razlikam med spoloma v islandski prestolnici Reykjavik 24. oktobra letos. Shoda se je udeležilo več tisoč žensk, vključno s premierko Katrin Jakobsdottir. Foto: Guliverimage

Evropski inštitut za enakost spolov (EIGE) je v predstavitvi indeksa enakosti spolov 2023 Slovenijo z 69,4 točkami (od 100) razvrstil na 12. mesto (od lani smo izboljšali rezultat za 1,9 točke), a smo za 0,8 točke pod povprečjem EU. Glavni dejavniki povečanja celotne ocene so izboljšave na področju znanja (+ 4,7 točke) in moči (+ 2,8 točke), nazadujemo pa na področju časa, zdravja in dela.

Inštitut je tudi ugotovil, da je bilo leta 2022 med odločevalci v parlamentarnih odborih, ki so se posvečali okolju in podnebnim spremembam, le 13 odstotkov žensk, kar je bistveno manj od evropskega povprečja (30 odstotkov).

Kako močan je naš glas?

Ženske v Sloveniji bi lahko našle skupno točko v boju za ozaveščanje o podnebnih spremembah. Statistični podatki nedvoumno kažejo, da smo ženske in dekleta ena izmed najbolj prizadetih skupin zaradi podnebnih sprememb. Kljub temu se naši glasovi v razpravah o podnebnih vprašanjih pogosto ne slišijo dovolj, kar vodi v oblikovanje politik, ki ne naslavljajo naših specifičnih potreb.

Letos je bilo denimo le 15 voditeljic od 133 sodelujočih na podnebni konferenci Združenih narodov na COP28, domnevno prelomnem svetovnem okoljskem srečanju. Lani na COP27 je bilo od 110 svetovnih voditeljev in voditeljic le sedem žensk.

"Družinska slika" voditeljev in voditeljic na letošnjem COP28 govori sama zase, ženske so predstavljale le 12 odstotkov govorcev.

"Dužinska slika" iz podnebne konference v Dubaju (COP28) kaže precejšnjo "spolno monotonost". Foto: Reuters

V nastopih domačih in tujih političark, odločevalk, mnenjskih voditeljic pogrešam ta močni glas opozarjanja. Včasih imam občutek, da voditeljice te teme ne želijo posebej izpostavljati, da se izognejo ocenam, da so histerične, da so preveč čustvene, da želijo nekaj, kar ženske že imamo, da se ponavljajo.

Pogrešam glas, ki bi spregovoril v imenu polovice prebivalstva, a v dobro celotne družbe. Glas, ki bi večkrat opozoril na podatke in dejstva, zaradi katerih izgubljamo vsi.

V Sloveniji imamo edinstveno priložnost, da bo pridobljeno merilo moči v indeksu enakosti spolov pripomoglo, da se bodo izboljšale ocene tudi na področjih, na katerih nazadujemo. Prvič v zgodovini Slovenije imamo predsednico države, predsednico državnega zbora in zunanjo ministrico.

Veliko odgovornost nosijo na svojih ramenih. Vse ženske računamo nanje, da bodo prevzele vodstvo in pripomogle k oblikovanju še bolj enakopravne prihodnosti za vse nas. Da ne bodo tiho trpele kot liki v Cankarjevih romanih, temveč jim bo zgled in opora množica pogumnih žensk iz naše zgodovine in sedanjosti.

Svetujem jim, naj v svojih nagovorih ne izpuščajo osebne note in osebnih izkušenj. S tem bodo svojim nagovorom dodale globino in avtentičnost, ki bo nagovarjala javnost na bolj čustveni ravni. Pokažejo naj, kaj bi si želele spremeniti oziroma nadgraditi.

Z osebnim pristopom in jasnimi pozivi k ukrepanju lahko postanejo gonilna sila za pozitivne spremembe.

Naj ne pozabijo, da imajo veliko podporo in zaupanje vseh spolov, ki si želijo pravičnejše in enakopravnejše družbe. Računamo nanje, da bodo izkoristile to priložnost in se zavzemale za spremembe, ki koristijo vsem nam.

Da ne bomo čakali zgolj na božične čudeže.

Siolova kolumnistka Mateja Malnar Štembal. Foto: Osebni arhiv