Marginalci v ospredju

Kakorkoli je sporazum med vlado in sindikati velikanski dosežek, še posebej v perspektivi serijskih reformnih blamaž Pahorjeve vlade, smo opravili le manjši del posla. Če bomo želeli bolje živeti, in tokrat na svoj račun, ne na račun prihodnjih generacij, je treba varčevalni scenarij spraviti v življenje, predvsem pa je treba to državo temeljito "kalibrirati". S tem bo ogromno dela, časa pa je malo.

Zato moram čisto iskreno priznati, da me je novica, da majhna anarhosocialistična skupinica, ki je širši javnosti postala znana po neuspelem zimskem taboru pred Ljubljansko borzo, zbira podpise za referendum o varčevalnih ukrepih, spravila malce v slabo voljo. Pa ne zato, ker sem mnenja, da referendum ne bo mogel uspeti – zavedanje javnosti o nujnosti temeljite spremembe je pač tako veliko, da so morali to s stisnjenimi zobmi sprejeti celo tej vladi nenaklonjeni sindikati. Ampak predvsem zato, ker bomo znova tratili čas z nepotrebnimi zadevami. Pa tudi zato, ker se ti revčki niti ne zavedajo, da jih bodo zgolj izkoristili za banalne dnevnopolitične igrice. Popolnoma nepotrebno.

Lahko se celo zgodi, da bodo zbrali prvih 2.500 podpisov. Bodimo realni, toliko naivnežev ali pa preprosto ljudi, ki so nezadovoljni vedno in z vsem, pač ni pretirano težko najti. Celo v tako majhni deželici, kot je naša. Najbrž bi lahko toliko podpisov zbrali celo za odločanje o zahtevi, naj travniška marjetica postane slovenski nacionalni simbol. Kar seveda pomeni, da bomo morda popolnoma brez potrebe izgubili še dodaten čas. Ki je dragocen.

"Fantazisti", ki si pripisujejo velik pomen in napačno interpretirajo pomembne mislece ali pa pripisujejo napačen pomen nepomembnim mislecem, pa tudi niso ravno dorasli svojim vzornikom. Kako bodo spremenili svet, saj so še pred borzo morali pospraviti šotore, pa ne zato, ker bi jih pregnal grozni represivni aparat pod nadzorom te grozne neoliberalne oblastne bande, ampak zaradi precej bolj profanih težav s higieno in družbo mamilarjev. Še "zasedba" filozofske fakultete – zakaj vsi tako radi zasedajo ravno filozofske fakultete? – se ni posrečila in je izzvenela povsem v prazno. Me prav "firbec" muči, ali jim je zdaj pred kolegi nerodno.

Torej, če povzamem. Gre nekako za to, da se v usodo naroda ali pa vsaj njegovih javnih financ – in s tem vseh nas, naših otrok in ljudi, ki jih imamo radi – vtikajo ljudje, ki še za sebe ne znajo prav dobro poskrbeti. Sancta simplicitas!

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.