Majda Širca: Ali naj bi bili res vsi isti?

Za javni RTV Foto: Bojan Puhek

Komentar je zanimiv, ker nas pripelje do pogosto slišanih razlag, da logika "vsi so isti" ni pravilna, hkrati pa je tudi zaželena. Očitek, da želi pač vsakdo imeti vpliv nad javnim medijem, je bil pogosto na mizi tudi pred referendumom. Spodbijalo se ga je s pojasnili o depolitizaciji zakona. Na drugi strani so nekateri trdili, da v tej igri moči ni prostora za rokavice, prizanesljivost in kooperativnost s tistimi, ki so še dan pred tem porivali nož v hrbet in skrbeli za škodljivost delovanja javne inštitucije.

Ampak razmišljanje, da vsi počnejo isto, da s posegi v medije (ali policijo) ni nič narobe, češ da so tudi prejšnji to počeli, zakaj ne bi torej tudi zdajšnji, zabriše pravi problem in ključno vprašanje: je tako početje opravičljivo? Je zadajanje in vračanje udarcev smiselni osrednji modus vladanja? Ali ne jemlje prostora in časa res pomembnim vprašanjem bivanja? Ali ni bolj primerno, da za lojalnost in strokovnost skrbi zakonodaja?

V idealnih demokratičnih okoliščinah si praks, ki odpirajo vrata političnim prevzemom, ne želimo. V tej smeri je šla tudi novela zakona o RTV Slovenija, ki je predpostavljala, da lahko zrela družba postavi strokovnost pred politične, kapitalske, osebne in druge interese. Še dlje je šel zakon o RTV Slovenija iz leta 2010, ki je na podlagi samoomejevanja poskušal zgraditi sodoben in razvojen javni medij brez senc botrov, ki bi izstavljali račune in zavirali razvoj. A je na referendumu pogorel.

Nič se (še) ni zgodilo

V idealnih okoliščinah zrele in moralno osveščene družbe se tudi ne bi spraševali, zakaj se po dveh tednih, kolikor je minilo od referenduma, kjer je ljudstvo večinsko reklo, da so na okupirani RTV Slovenija potrebne spremembe, tam ni prav nič spremenilo. Ljudje so se jasno uprli buldožerskim premikom, ki jih je sprožila prejšnja vlada z jasnim ciljem, da prevzame vpliv nad nacionalko, sploh pa nad njenim informativnim programom. Poslali so povsem jasno sporočilo. 

A tisti, na katere je bilo naslovljeno, pošte nočejo dvigniti. Nihče ni odstopil in nihče se ni vprašal po svoji odgovornosti. Ekipa Janeza Janše pod vodstvom Andreja Graha Whatmougha, Uroša Urbanije in kopico drugih njim lojalnih podanikov je pošto izgubila v prepolnem nabiralniku idej, kako se za vsako ceno obdržati na oblasti, ne pa jo zapustiti. Mirno nadaljuje nadlegovanje zaposlenih, še naprej predvaja negledljive pogovorne arene in brez kančka samorefleksije, ki bi ji narekoval takojšnji odstop, flegma in kot da se ni nič zgodilo, vlada še naprej. Kot da bi post festum hotela popravljati voljo ljudstva, je v šank pogovore o nacionalnem mediju vabila šefa psihiatrije in utrdila občutek, da celotna okupacija televizije deluje kot psihodrama, v kateri se že pozablja, kje tičijo glavni razlogi za njeno uničevanje in zakaj se nastavljeni vodilni kadri na RTV z zadnjimi, a ostro nabrušenimi kremplji oprijemajo funkcij, čeprav so jih volivci nedvoumno poslali domov.

Generalni direktor RTV Slovenija Andrej Grah Whatmough vztraja kljub jasni nezaupnici na referendumu. Foto: Bojan Puhek

Tisti, ki so se bolj kot kadarkoli prej angažirali v prid ohranitve javne RTV, se zdaj pač počutijo opeharjene. Lahko sicer razumejo, da postopki uresničevanja njihove volje zahtevajo čas, ki ga narekujeta bizarna logika potrjevanja referendumskih glasov in dejstvo, da so za konstituiranje novih organov upravljanja in prestrukturiranje zavoda potrebni dolgotrajni postopki. Marsikdo se najbrž tudi zaveda, da so bližnjice s hojo po robu zakonodajnih pravil praksa prejšnjih garnitur in da nočejo biti njim enaki. A večina vendarle želi, da je vsega konec: da se konča stavka, da se vrnejo cenzurirane in umaknjene oddaje, da se povrne gledanost, da se prekine nasilno kadrovanje nestrokovnih kadrov, ustavi materialno oškodovanje in da se vzpostavi vse tisto, za kar se zavzema prizadeta skupina ljudi na radioteleviziji in zunaj nje.

Skratka, nesprejemljivo je, da zdajšnje vodstvo s svojimi politično obarvanimi podaniki, ki so okupirali televizijo in jo z neprimernim delovanjem materialno ter moralno oškodovali, ne spakira in gre. Celo zdaj, ko jih pozivajo tudi nekateri spreobrnjeni člani programskega sveta, ki so končno razumeli, da niso delovali v prid javnega interesa in podpirali generalnega direktorja na mestu, ki mu nikoli ni bil kos.

Skozi šivankino uho

A ne. On kar vztraja skladno z izurjeno prakso SDS, kako najti še zadnjo prehodno razpoko in brez sramu ostajati v sedlu. Generalni direktor, ki to nikoli ne bi postal, če ga ne bi podprla po Grimsovem zakonu politično imenovana večina, je preprosto šel na dopust, vedoč, da ga v odsotnosti ne morejo kar tako zamenjati. Reže v velikosti šivankinega ušesa so priljubljeno Janševo orodje, še posebej zato, ker se zaveda, da jih njegovi politični nasprotniki ne poznajo ali jih ne upajo prakticirati. Na tem parketu je Janša vrhunski plesalec, vsi drugi pa pošteni vajenci.

Ampak od kod ta vztrajnostni moment? Janši se že dolgo smeji, saj bolj kot kadarkoli prej aplavdira učinkovitosti dozdajšnjega postopnega medijskega zavojevanja, začetega pred desetletji s pohodom na medije kot najpomembnejšim orodjem vzpostavljanja oblasti.

Dobro ve, da se bo destabilizirana in kadrovsko osiromašena hiša s prestreljenimi razmerji, obarvanimi sindikati, ustrahovanimi javnimi uslužbenci in zavrtim tehnološkim razvojem težko ponovno vzpostavila. Stavi na njeno ranljivost.

In drži, redki bodo po tej demontaži sploh še upali vstopiti v upravljanje te zapletene inštitucije, ki sploh še nima optimalnih zakonodajnih okvirov. Ima sicer boljše, kot jih je pred 17 leti spravil skupaj Grims, a zdajšnji popravki še zdaleč niso dovolj, da bi javni medij nacionalnega pomena sploh lahko sodobno zadihal. Bojim se tudi, ali bo v bližnji prihodnosti vlada sploh želela optimizirati zakon o RTV Slovenija, saj materija zahteva močno in koherentno zaledje vlade in družbe nasploh, vztrajnost pri uvajanju strokovnih in ne všečnih rešitev, odpornost do vseh, ki radi projicirajo v medij sto in eno željo in najbrž tudi ponovno soočenje z referendumskim odločanjem.

Poslanec SDS Branko Grims, avtor zadnjega zakona o RTV Slovenija iz leta 2005, ni bil zadovoljen z rezultatom referenduma. Foto: Bojan Puhek

T. i. Grimsov zakon, ki velja tako rekoč do včeraj, ko ga je novela deloma spremenila, so prinesli na plano na dan šaljivcev in norcev – 1. aprila 2005. Ponudili so ga po hitrem postopku, zavrnili vse evropske in domače strokovnjake, ki so o njem govorili kot o katastrofi, in na pustni torek slabo leto zatem tudi določili generalnega direktorja, ki je prostodušno priznal, da se kot prodajalec avtomobilov na vodenje nacionalne inštitucije ne spozna. Tako preprosto je to.

Ob razpravi je takratni premier Janša na vprašanje novinarjev, ali želi s tem njihovim zakonom spremeniti javno RTV v državno, odgovoril: "Prvič slišim, da nacionalka ni državna. Če je nacionalna, potem je državna."

Torej, ne bodimo vsi isti. Ne dovolimo vračanja v preteklost.