Kredibilnost in realnost

Ko sem se maja letos pogovarjal s predsednikom računskega sodišča Šoltesom, mi je v intervjuju za SiOL priznal, "da si pri svojem delu ne more pridobiti prijateljev". Kdo pa jih na podobnem oziroma enakovrednem vodilnem položaju lahko ima? Zato sem se z njim preprosto moral strinjati! Kako jih sploh bi – pridobil namreč –, ko pa redno kaže na nepravilnosti pri porabi davkoplačevalskega denarja proračunskih porabnikov in žaga vejo prepotentnim in samovšečnim politikom in direktorjem, nekaterim pa jo je že odrezal? Še sreča. Bravo! Resda do zdaj le redkim, saj se Šoltesovi nasprotniki še kako trudijo, da bi računsko sodišče ostalo brezzobi nebodigatreba tiger. Karl Erjavec, ki ga je odnesla smetarska afera, ne pa Patria, prav zaradi poziva vrhovnega revizorja, je na koncu pred poslanci državnega zbora skrušeno – najbrž ne prav rad – sam odstopil, preden bi o njegovi usodi odločili poslanci, ker menda ni več mogel gledati trpljenja svojega šefa Boruta. Ubogi Karl?

Janez Janša februarja 2008 nikakor ni hotel pustiti svojega okoljskega ministra Janeza Podobnika zaradi nepravilnosti pri obračunavanju in uporabi okoljskih taks, ki jih je v delovanju ministrstva prepoznalo računsko sodišče. Pa tudi aktualni premier Borut Pahor se je kajpak požvižgal na apel vrhovnega revizorja in se ni odrekel svojemu finančnemu ministru Francu Križaniču, ki mu je Igor Šoltes že krepko nažagal ministrsko vejo. Da o trmasti prvi dami državne avtocestne družbe Dars Mateji Duhovnik, ki ji je Šoltes tudi brezuspešno žagal vejo, še bolj pa ji jo za zdaj še neuspešni podizvajalci na "prekmurki", sploh ne izgubljamo besed. Kako že rečejo, vsi enakopravni, eni pa vendar bolj ...

Zdaj se je "tnalu" računskega sodišča – čeprav poziva o odstopu ministrice premierju Šoltes uradno ni dal – znašla ministrica za notranje zadeve in prva dama LDS. Kaj drugega kot za večino pričakovani odstop ministrice KK se tudi ni mogel zgoditi. Sodišče je po več kot 400 dneh zbiranja in zelo prefinjene obdelave podatkov odprlo Pandorino skrinjico zelo spornega najemanja prostorov za potrebe notranjega ministrstva. Tako pri Litostrojski cesti (Mate) kot tudi pri Dimičevi (Kresal) so pristojni ravnali negospodarno oziroma tako, kot se z davkoplačevalskim denarjem pri sklepanju različnih najemnih pogodb nikakor ne bi smelo, so ugotovili revizorji računskega sodišča. Ampak Mate je že oddaljena preteklost, ne pa tudi aktualna ministrica. Kresalova, ki je venomer ponavljala, da je v primeru NPU "absolutno vse v redu", je premierju takoj ponudila odstop, ki ga ta, razumljivo, ni sprejel, čeprav so mu nekateri v največji koalicijski stranki SD svetovali drugače. Kolegico je zelo preprosto le pozval, naj zadevo uredi, prekine pogodbo ali za NPU najde druge prostore.

Vse lepo in prav, če ne bi nekdo pristavil še pike na i. In glej ga, zlomka, na sceno je včeraj, dan potem, stopila protikorupcijska komisija – ki jo za povrh še vodi ministričin nekdanji podrejeni Goran Klemenčič, ki se je, razumljivo, izločil iz postopka odločanja – in zelo natančno ugotovila, da je pri najemu prostorov za NPU na Dimičevi prepoznala elemente korupcije. Aleluja! To pa že ni več šala, če želimo spoštovati pravila ali še bolje, če želi ministrica za notranje zadeve res spoštovati nove norme ravnanja in standarde politike, ki jih je gradila prav ona – Katarina Kresal. Zdaj preprosto ni bilo več poti nazaj. Ni bilo več pomembno, kakšne ukrepe bodo na policijskem ministrstvu v skladu z zahtevo računskega sodišča sprejeli, zdaj je šlo le še in predvsem za kredibilnost političarke in konec koncev za pokončno držo Katarine Kresal. In ministrica se je pričakovano odločila, da se ne gre več. Ali je obdržala kredibilnost in dostojanstvo, je drugo vprašanje. Roko na srce, ne vem, zakaj že v torek, po objavi ugotovitev računskega sodišča, ni potegnila dokončne črte čez ministrovanje. Grenak priokus vendar ostaja. Ja, zakaj ne že v torek? Zakaj je morala počakati še na včeraj objavljene ugotovitve protikorupcijske komisije? Jo je prepričeval Pahor?

Pa to sploh ni več najpomembneje. Pomembneje kot to, da je Kresalova nepreklicno, čeprav najbrž ne prav rada, zaloputnila vrata Borutu Pahorju, je, kaj bo zdaj prav ta storil. Ministrska ekipa, ki jo še vodi, je zdaj že brez tretjine ministrov – štirih iz stranke Zares – in zdaj še brez notranje ministrice, sicer prvakinje LDS. Kaj bo torej z aktualno Pahorjevo vlado, ki ji mnogi že štejejo dneve do predčasnih volitev? Je opravilno sposobna? Je sploh sklepčna? Kaj pa državni zbor, potem ko je tudi Pavel Gantar iz stranke Zares že pred tedni, ko je iz koalicije odkorakal Zares, dal košarico vase zaverovanemu premierju? Kdaj, če sploh, bodo poslanci dobili novega prvega med enakimi? Kaj zdaj? Hiša iz kart se vse bolj seseda – pa delivec kart ve ali si morda še vedno preprosto zatiska oči, da je vse b. p.? Od štirih prvakov koalicijskih strank nekdanjega četverčka je v vladi le še Borut Pahor. Kaj pa zdaj? Ali še ne gori rdeča?