Konec sveta, kot ga poznamo: iz denarnice v spalnico

Takrat je stvar eskalirala v oddaji Tarča, kjer so verski fundamentalisti in politični skrajneži dobili enako odmerjen prostor kot strokovnjaki za reproduktivno medicino in zagovorniki demokratične vključujoče družbe. Posledično je nastal cel kraval.

A če so si takrat nasprotniki pravice do splava šele ustvarjali prostor v javni razpravi, ga imajo dandanes za samoumevnega.

Kajti točno sedem let kasneje se je v Parku Zvezda odvilo nekaj podobnega v letu 2016. Zavod je bil drug (vsaj nominalno), manipulacije in dezinformacije pa bolj ali manj enake. In ko je skupina deklet pokazala, kaj si o vsem skupaj misli, je nastal cel kraval.

Uvožene taktike

Debata o trganju zastavic v Parku Zvezda se je, predvidljivo, fokusirala predvsem na odnos med dvema ustavno zagotovljenima človekovima pravicama: pravico do svobode izražanja in pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok.

A v resnici je ta dilema postranska. Trik je namreč v tem, da je pri nasprotovanju splavu sklicevanje na svobodo govora priljubljena taktika ameriških verskih fundamentalistov. In ta trik so lokalni posnemovalci ameriških fanatikov že pred leti uspešno presadili tudi pod Alpe.

Foto: Pohod za življenje Ne gre namreč za to, da bi jim svobodo govora kdo v resnici omejeval. Gre za to, da ti isti liki vsakršno kritiko lastnih stališč označujejo kot omejevanje svobode govora. Povedano drugače: ko govorijo nasprotniki splava, moramo poslušati vsi. Ko pa jim skupina mladih žensk pove, kaj si o njihovem protestu misli, gre za kršenje ustavnih pravic.

Na ta način nasprotniki splava uspešno maskirajo povsem druge, dosti bolj posvetne cilje. Pri čemer je treba jasno povedati, da organizatorje tovrstnih manifestacij in veleume, ki stojijo za njimi, splav, nataliteta in s tem povezane teme v resnici zanimajo bore malo. Natančneje, zanimajo jih predvsem kot orodje za pridobivanje politične in posledično družbene moči.

(Nič več) sponzorji iz ozadja

Morda se zdi, da gre pri ekipi z zastavicami v Parku Zvezda za tako rekoč ljubiteljsko združbo, ki zagovarja precej regresivne družbene poglede. A že malenkost natančnejši pogled pokaže, da gre za skupino v bližnji orbiti Rimokatoliške cerkve.

Konkretno, glavno ime zavoda Mreža za enakopravnost življenja, ki je organiziral pohod proti splavu, je Urška Soares Cankar. A poleg njegove šefice med ustanovitelji najdemo tudi ljubljanskega mestnega svetnika in aktivista proti pravicam žensk in istospolnih parov Aleša Primca, pa tudi zavod Kul.si, nekoč Primčev vrtiček, ki mu zdaj direktoruje Tadej Strehovec, do aprila letos dolgoletni tajnik Slovenske škofovske konference.

Nič od tega ne bi smelo biti kdove kakšno presenečenje. A vendarle, kratke razdalje med organizatorji manifestacije v Parku Zvezda in uradno RKC nakazujejo, da so nasprotniki pravice žensk do svobodnega odločanja o rojstvu otrok opogumljeni do te mere, da svojih sponzorjev in povezav niti ne skrivajo več.

Mimogrede, ste opazili, da so med nasprotniki splava precej na gosto posejani liki, ki vam ob drugih priložnostih radi povedo, kako država z davki preveč obremenjuje narod? Državo bi pregnali iz vaših (natančneje, svojih) denarnic, a le za to, da vam jo potem postavijo v spalnico. Ljubko.

Oblast nad telesi drugih

Frank Underwood, glavni lik v ameriški verziji serije Hiša iz kart (House of Cards), je nekoč pripomnil, da je v politiki vse zgolj način, kako priti do seksa. Razen seksa. Ta je način, kako priti do moči.

Z letošnjega Pohoda za življenje v Ljubljani Foto: Ana Kovač In to je bistvo razprave, ki smo ji v zadnjih tednih priča v Blatnem dolu. Pri nasprotovanju splavu (oziroma, če uporabimo precej degutanten evfemizem, "objokovanju nerojenih Slovencev") gre preprosto za željo po uveljavljanju svoje moči nad telesi drugih ljudi.

Zato je legalistično razumevanje razprave o splavu kot zgolj polja stika dveh ustavnih pravic enostavno preozko. In hkrati je razumevanje pravice do svobodnega odločanja o rojstvu kot o za vekomaj zagotovljeni pravici, ki jo podpira večina prebivalstva, izrazito naivno. Lep primer obojega so Združene države Amerike.

Tam je vrhovno sodišče lani poleti odpravilo ustavno zaščito splava na zvezni ravni, četudi pravico do splava podpirata kar dve tretjini Američank in Američanov. Mnogi so bili prepričani, da je skoraj pol stoletja od primera Roe vs. Wade zagotovilo, da je pravica do splava sama po sebi umevna. A kombinacija počasnega, vendar vztrajnega verskega fundamentalizma in skrajno desnega populističnega cunamija v času Donalda Trumpa je to pravico mimogrede odplaknila.

In to je bil šele začetek.

Od splava do knjižnic

Ne le da splav v ZDA zdaj ni več ustavna kategorija, v mnogih zveznih državah s prevlado konservativcev je splav kriminaliziran, zdravniki, ki bi ga opravili, ovajani, ženske, ki ga potrebujejo, pa preganjane celo, če ga opravijo v kateri od zveznih držav, kjer je dovoljen.

Štirinajst ameriških zveznih držav je tako v dobrem letu naredilo preskok od "skrbi za nerojene otroke" do legaliziranega nasilja nad ženskami. Sploh tistimi, ki ne želijo imeti otrok.

To so politične in družbene posledice razumevanja nasprotovanja splavu zgolj kot vprašanja svobode izražanja. In seveda se vse skupaj ne konča pri reproduktivni medicini.

Potem ko so verski fundamentalisti čez lužo opravili s pravico do splava na zvezni ravni, so se na lokalnih ravneh lotili šolstva in knjižnic. Tako so dosegli umik knjig o mavričnih družinah, odpravo šolskih predmetov o rasnem in spolnem razlikovanju in – to bo zagotovo zvenelo znano – izenačenje financiranja javnih in zasebnih šol. Vse to skozi versko obarvani politični aktivizem, ki ga vedno znova skrivajo za pravico do svobode izražanja.

Slednja je v Sloveniji seveda zagotovljena. Posebej sta zagotovljeni tudi svoboda verskega udejstvovanja in svoboda izbiranja. A pretvarjanje, da nekatere družbene skupine teh pravic ne zlorabljajo za to, da bi okrnile ali ukinile druge pravice – denimo pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok –, je naivnost par excellence in meji na politično mazaštvo.

Od Amerike prek Poljske do Slovenije

Ali je Sara Štiglic z ekipo prekoračila mejo dovoljenega (ali vsaj mejo dobrega okusa), ko so populili zastavice, ki so jih v Parku Zvezda zataknili nasprotniki splava, je lahko stvar debate. Nikakor pa ni mogoče ugovarjati dejstvu, da so manifestacijo v centru prestolnice prepoznali kot to, kar je v resnici bila: kamenček v mozaiku prizadevanj za politično in družbeno ustoličenje podrejenosti žensk, preziranja pravic LGBTQI+ oseb in moraliziranja na hrbtih otrok. Skratka, za najslabšo verzijo Amerike ta hip. Ali Poljske, če smo že pri tem.

Da so te težnje prepoznali mladi, je ohrabrujoče. Da jih ni celoten vrh slovenske politike, je zaskrbljujoče.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Kolumnist Siola Aljaž Pengov Bitenc Foto: Siol.net