Kolumna brez naslova. Oprostite, zmanjkalo mi je časa, da bi si ga izmislila.

Ko je bil najmlajši od sinov star dobrega pol leta, sem šla za osem dni na konferenco v tujino. Poleg dojenčka sem doma pustila še dveletnika in šestletnika. In njihovega očeta, ki je šel pogumno v boj.

Lahko bi rekla, da ne morem, ker imam majhnega otroka. Saj bi razumeli. Ampak tista konferenca me je res zanimala.

Za družbo, v kateri materam pripada enoletni porodniški dopust, je bila odločitev, da grem, precej nenavadna. Če bi moj dojenček rasel nekaj poldnevnikov bolj zahodno, se ob to ne bi nihče spotaknil, tako pa sem se nekaterim zdela pogumna, drugim neodgovorna.

Ne glede na to so fantje ostali doma, jaz pa sem šla za tistih nekaj dni na drugo celino. Ne rečem, da jih nisem pogrešala, ampak daleč od tega, da bi me bilo konec od hrepenenja, skrbi in slabe vesti.

Službena pot mi je dobro dela, veliko novega sem se naučila, mularija je pa tudi preživela. Ko sem se vrnila domov, je bilo že na Brniku eno samo veselje. Ne verjamem, da je moja odsotnost na otrocih pustila kakršnekoli negativne posledice. Led je bil prebit. Njim je že kot čisto majhnim postalo jasno, da servis mama ni vedno na razpolago, meni pa, da lahko mirne vesti kam grem tudi brez njih.

Lahko se ti zgodi, da ko dobiš otroka, izgubiš zanimanje za vse po vrsti. Meni se hvala bogu ni. Še največ imajo od tega moji otroci, ker se morajo včasih znajti brez mene. Preveč pozornosti je po mojem mnenju enako slabo kot premalo.

Morda vas zanima tudi:

Nadzor nad otroki: zakaj ne maram e-redovalnice?

Učenje angleščine v prvem razredu? Jaz sploh nisem v dilemi.

Otroci in elektronske igrače

Tako je bilo pred starševanjem

V starih časih to, da bi starši ure in ure preživljali s svojimi otroki, ni bilo običajno. Ali da bi si to sploh želeli. Vitezi so jo mirne vesti mahnili na vojne pohode in se k družinam vračali šele čez leta. Če so sploh se.

V Evropi 11. stoletja se dobri očetje pač niso merili po količini časa, ki so ga preživeli s svojimi otroki. Saj ne da bi bili brezsrčni in brezčutni, samo starševanja, kot ga poznamo danes, v tistih časih še niso izumili.

Spremembe so se pravzaprav zgodile prav pred kratkim. Še pred sto leti je veljalo, da pretirana pozornost in izkazovanje čustev povzročata razvajenost in celo, da za otrokov razvoj ni preveč dobro, če s svojimi starši preživi veliko časa.

Ta pogled se je začel počasi spreminjati šele okoli leta 1950, ko je angleški psiholog in psihoanalitik John Bowlby razvil teorijo navezanosti. Ta pravi, da otrokom koristi, če so s svojimi starši v čim tesnejšem stiku. Dejal je, da so zgodnji topli odnosi temelj za srečno in gotovo odraslost, medtem ko njihovo pomanjkanje vodi v nezaupanje vase in v svet.

Njegovi teoriji še vedno verjamemo.

Drug ekstrem

To, da preveč starševske naklonjenosti in pozornosti povzroča nevarno razvajenost otrok, je Bowlby izkusil na lastni koži. Svojo mater je videl le enkrat na dan, ko je vsak popoldan ob petih družina pila čaj. Poleti so šli skupaj na počitnice, ampak nikoli brez varuške, ki je skrbela za otroke.

Ko je pri njegovih štirih letih ta odšla, se je počutil, kot da bi izgubil mater. Pri sedmih so ga nato poslali v internat, kar je bilo v skladu s takratnim družbenim statusom njegove družine. V svojih spominih je to obdobje opisal kot grozljiv čas.

Če so znanstvenika do njegovih ugotovitev pripeljale redko posejane čajanke z materjo, se zdi, da danes drvimo v drug ekstrem. Ker dejstvo je, da več negotovih ljudi še nikoli ni hodilo po tem planetu. Ne samo otrok, ampak tudi staršev, ki smo neprestano v skrbeh, ali svojemu naraščaju namenjamo dovolj časa, pozornosti in energije.

Ta večna slaba vest

Gospod Bowlby nas s svojo teorijo navezanosti zagotovo ni hotel spraviti v položaj, v kakršnem smo danes. Ker želimo svojim otrokom ponuditi čim več, je prava katastrofa že, če v vrtec ne prihitimo pred tretjo popoldne. Kaj šele, če se nam s službene poti ne uspe vrniti, preden gre malček spat.

Vsaka neprebrana pravljica trka na vest nesojenega bralca, ki se ob prihodu domov zaskrbljeno zazre v obraz svojega spečega otroka.

Položaj ni zavidljiv. Ker težko je biti na dveh koncih ob istem času. Sploh če imaš ves čas slabo vest, da nisi tam, kjer bi moral biti.

Morda vas zanima tudi:

Če pade Osilnica, pade tudi Slovenija!

Teoretiki življenja

Negotovost

Ideja o tem, da je otrokom treba nameniti kar največ časa, se je med starši uveljavila ravno v obdobju, ko je postalo pomembno, da si čim bolj produktiven in učinkovit. Ženske so množično odvezale predpasnike in začele hoditi v službo, kar je zelo spremenilo dinamiko v družinah. V škodo otrok, bi verjetno rekel sodobni Bowlby.

Danes sta najpomembnejši dve diametralno nasprotni zadevi. Perfektni moramo biti, ko vzgajamo otroke, hkrati pa se od nas pričakuje, da hodimo v službo, damo tam vse od sebe ter za delo žrtvujemo tudi čas, ki bi ga radi namenili otrokom in družini.

V službi imamo slabo vest zaradi otrok, doma pa zaradi službe. Na koncu ni težava to, da nimamo časa in energije ne za prvo ne za drugo, ampak negotovost, v katero nas vse skupaj spravlja.

Nekatere matere (pa tudi očetje) se vračajo. Biti "stay at home mum ali dad" je danes služba, ki bi jo sprejel marsikateri starš, če bi si družina to le lahko privoščila.

Velikokrat ne vem, kako opraviti vse, kar imam v načrtu. Kolumno spet pišem v petek zvečer. Skoraj je že napisana, samo naslov manjka. Pojma nimam, koliko časa mi bo še vzelo. Pa še sto nogavic moram zložiti! Namesto da bi se, potem ko me ves teden ni bilo doma, končno šla družinsko življenje.

Ampak bo že. Še vedno se veselim konferenc na drugih koncih sveta. Še bolj pa koncev tedna s puncami brez mularije in službenega telefona. Ker včasih potrebuješ tudi to.

Aja, pa v ponedeljek sem v času kosila z najstarejšim sinom dogovorjena v kavarni nasproti pisarne. V miru si bova privoščila skodelico čaja.