Otroci in elektronske igrače: mogoče bi morali uvesti digitalno piramido

Odraščala sem brez televizije. Ko sem šla v prvi razred, je stara crknila, starši pa na mojo veliko žalost niso kupili nove. S televizije se tako spominjam Čebelice Maje in pogreba tovariša Tita, manjkajo pa Dinastija in MTV ter Mito Trefalt in vse, kar se je vrtelo v osemdesetih.

1 / 3

Foto: Thinkstock

2 / 3

Foto: Thinkstock

3 / 3

Foto: Thinkstock

Na to se spomnim vedno, kadar si skušam predstavljati, kako se brez množice elektronskih igrač počutijo moji otroci. Prav začutim jo, tisto zadrego, v kateri sem se včasih znašla, ker nisem imela pojma, kdo je Krystle Carrington.  

Včasih samo nisi kupil televizije

Največja korist od tega, da doma nismo imeli televizije, je bila po mojem to, da nisem imela vsega, kar so imeli drugi. In da so se moji starši na to gladko požvižgali.

Ne morem si kaj, da ne bi nadaljevala v tem duhu. Nove tehnologije prinašajo napredek, hkrati pa nas zavezujejo, da vedno bolj intenzivno premišljujemo o tem, kakšne posledice bodo pustile.

Tako kot nekoč jaz, tudi moji otroci hodijo v šolo v središče Ljubljane. Verjemite, tam je veliko tega materiala. Je pa res, da je meni težje, kot je bilo mojim staršem. Takrat samo nisi kupil nove televizije. Brez računalnikov pa danes ne moreš. Pa tudi nočeš, pravzaprav.

Digitalna piramida

Recimo, da vašega otroka nekega večera zanima, kako je videti fazan. Danes že malčki vejo, da ima Google odgovore na vsa vprašanja. "Včasih si se moral vsega naučiti v šoli in iz knjig, zdaj pa lahko vse poguglaš," pravi moj srednji sin. Ko sem bila njegovih let, smo imeli v učilnici za biologijo nagačenega fazana. Svoje čase pa fazana nisi mogel spoznati drugače, kot da si ga videl v živo ali pa ti je o njem pripovedoval nekdo, ki ga je.

Saj ne, da naši mulci mislijo, da fazani živijo v računalniški kišti. Za njih krave tudi niso vijoličaste barve (ta se še meni zdi malo lovska). Če imajo še priložnost tu in tam videti živo kravo, jih je med njimi veliko takšnih, ki nikoli ne bojo spoznali pravega fazana. Mišljeno tudi metaforično.

Mogoče pa poleg prehranske potrebujemo še digitalno piramido, kjer bodo fazani na dnu, Pokemoni pa čisto na vrhu?

Svetla prihodnost

Recimo, da imajo za fazanska spoznanja nekaj več možnosti otroci, ki hodijo k tabornikom. Ti so bili pri nas ustanovljeni leta 1951, torej v obdobju dokončne utrditve komunističnega totalitarizma. Pobude, ki izhajajo iz tistih časov, so bile po osamosvojitvi manj priljubljene, ampak tabornikom je vseeno uspelo preživeti tranzicijo. Danes so vedno bolj priljubljeni. Po mojem tudi zato, ker iz preteklosti vlečejo vrednote, ki se v sodobni družbi izgubljajo, marsikdo od nas pa je že spoznal, da jih vseeno potrebujemo. V bistvu so zastareli, ampak imajo svetlo prihodnost. Zanje ni bistvo novejše, zmogljivejše, dražje. Oni bi plezali višje, tekli hitreje in udarjali močneje.

To vem, ker sem jih videla v živo. Na taboru si čisto avt, če se po njem sprehajaš s tablico v roki. Tega se ne počne. Pa ne zato, ker bi ti to prepovedali neki odrasli ljudje. Telefoni so v šotorih celo dovoljeni, ampak v resnici jih nihče ne uporablja. Namesto tega desetletniki osvajajo dvatisočake, šestnajstletnice pa z lahkoto obvladajo vod dvanajstih devetletnikov, ki brez domotožja preživijo desetdnevno taborjenje. Tudi če ves čas dežuje. Nihče jih ne sprašuje, ali so dovolj oblečeni ali če niso česa pozabili. To veš sam in nikoli ne kličeš mame, da bi ti povedala.

Ampak tako je samo pri tabornikih.

Tabličarji

Ko so se poleti vrnili s tabora, smo takoj padli v drugo realnost. Na morju smo spoznali tabličarje. To so otroci, ki čepijo na plaži in ves ljubi dan buljijo v ekrane, namesto da bi skakali v morje in počeli stvari, ki jih lahko počneš samo na počitnicah.

Če bi bila glavna, bi na vhode v počitniške kampe namestila napise: "Prepovedano za tabličarje". Res bi jih. Ker kaj se zgodi?  Mularija vse dneve ždi na eni in isti brisači. Tisti, ki imajo tablice, nabijajo igrice. Preostali jih hrepeneče opazujejo. Če je med njimi kdo, ki bi rad počel kaj drugega, itak nima kaj, ker je sam.

Pojma nimajo o fazanih. Še o galebih ga ne bi imeli, če se jim ne bi eden pokakal direkt na tablico.

Otroštvo na dvorišču in mladost na stopnicah

Včasih kdo reče, da je to generacijski prepad in da nimaš kaj.

Jaz sem pa bolj za generacijski spopad.

Svojim otrokom želim otroštvo na dvorišču in mladost na stopnicah. Da bi se igrali med sabo, metali na koš in streljali na gol. Da bi prav vsako poletje razposajeno skakali v morske valove, iskali školjke in lovili ribe. Pa da bi se igrali družabne igre, brali dobre knjige in gledali lutkovne predstave. Želim jim tudi, da včasih ne bi počeli nič.

Potem ni vrag, da nekoč uzrejo svojega fazana.  

Jaz grem v boj. Pa iskrena hvala tabornikom za pomoč.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

1
  • MariLu / 12.09.2016. ob 07:00

    .....tole bi moralo biti obvezno čtivo za starše, ki jim sodobna tehnologija omogoča vzgojo otrok po liniji najmanjšega odpora, posledice pa vemo kakšne so.

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano