Kitajska in ZDA

Kontekst obiska so v največji meri določale hude kritike s kitajske strani zaradi notranjepolitičnih težav ZDA, ki so dosegle svoj vrhunec pred tedni v glasnih polemikah okoli povišanja meje javnega dolga.

V starih časih si kaj takšnega ne bi bilo mogoče niti zamisliti, namreč da bi se država, ki je po celem svetu znana po svojem enopartijskem sistemu in kršenju človekovih pravic, vmešavala v notranjo politiko ZDA. Ampak v tem času se je veliko stvari spremenilo. ZDA in zahodni demokratični sistemi so se znašli, če ne ravno pred neposrednim propadom, pa vsaj v resni gospodarski, politični in še kakšni krizi. Poleg tega je Kitajska tudi največja tuja lastnica ameriških državnih obveznic, zaradi česar ima vso pravico do zaskrbljenosti zaradi ameriških notranjepolitičnih zdrah.

Američani se tega v bistvu kar dobro zavedajo, zato Biden ni skoparil z zagotovili, da se Kitajska v bistvu nima česa bati: Američani so do zdaj vedno poravnali svoje obveznosti in tako bo tudi v bodoče. Amerika je pač država treh A-jev, je pred tedni, ko ji je bonitetna hiša Standard & Poors enega samovoljno izmaknila, jasno in glasno povedal sam predsednik Obama. Kitajsko vodstvo se je na drugi strani delalo, kot da tem besedam verjame, in so ga zagotovila ameriškega gosta pomirila. Nekoliko nerodno ob tem je le dejstvo, da temu niti sami Američani več ne verjamejo.

Sicer pa se je tudi Kitajska ujela v past: s kupovanjem ameriškega dolga je v bistvu kreditirala nakupovanje svojega cenenega blaga. Zdaj se je znašla v začaranem krogu: če zapre pipico, zapre trg za svoje izdelke. Brez tega se potem zaprejo številne tovarne doma in kriza se začne še poglabljati. Mimogrede, Putin je imel brez dvoma prav, ko je govoril o parazitskem sistemu ZDA, morda je le pozabil dodati, da je bilo to parazitiranje v številnih primerih dolgo časa prostovoljno.

Zaradi vsega tega je bil Biden dokaj skop s pridigami o demokraciji in človekovih pravicah. Zahod je brez dvoma izgubil moralno pravico do takšnih pridig. Konec koncev, ko Kitajci danes opazujejo dogajanje v svobodnih demokratičnih državah, na primer nemire v Veliki Britaniji, po vsej verjetnosti nimajo več tistega občutka o inferiornosti svojega sistema. Ampak to seveda ne pomeni, da bi se morale zahodne države nujno začeti zgledovati po Kitajski.

Se je pa Biden svojim kitajskim gostiteljem brez dvoma pohvalil, kako so ZDA zavrnile prošnjo Tajvana, ki je želel kupiti nova vojaška letala F-16 C/D, s katerimi bi posodobil starejšo različico A/B. In to kljub temu da je kongres prodajo odobril. Kako bo to vplivalo na prihodnje ameriško-tajvanske odnose, je v tem trenutku še težko reči, jasno je le, da se bo Tajvan izredno težko znebil zoprnega občutka, da so ga zapriseženi zavezniki v teh težkih in negotovih časih pustili na cedilu. Kajti ne smemo pozabiti, da je Kitajska z nabavo letalonosilke najavila pravo regionalno oboroževalno tekmo.

Južnokitajsko morje mnogi že vidijo kot najpomembnejše konfliktno območje v prihodnosti. Američani so se tega začeli zavedati in načrtujejo večjo vojaško prisotnost v regiji. Težava je le v tem, da se bodo prav v kratkem prisiljeni soočiti z ne ravno zanemarljivimi rezi v obrambni proračun. Trenutna kriza se bo slej ko prej, čeprav čisto na koncu, nujno pokazala tudi na vojaškem področju.