Katalonija v srcu

Pred nekaj tedni je James Damore tvitnil nekako tako: "Že res, da je kukluksklan odvratna organizacija, ampak ali se vam ne zdi, da imajo pa kul nazive starešin –glavnemu na primer pravijo Veliki modrec." (vir) In dodal anketo, kjer so ljudje na to odgovarjali. Spomnimo, Damore je tisti 'zdrav beli moški', ki je dobesedno vzel poziv Googla svojim uslužbencem, naj razmišljajo o različnosti med spoloma, in so ga zaradi 'napačnega' razmisleka odpustili (vir). Tudi s tem tvitom je pokazal, da nima tistega občutka za odzive drugih ljudi, ki nam pravi, da se kakšnih stvari pač ne govori. Da se pač ne govori, da je imel SS lepe uniforme Hugo Boss, da je Hitler zgradil dobre avtoceste, ker če je nekaj absolutno zlo, je pač absolutno zlo in v njem ne more biti nič dobrega. Pika.

Z računalniško neprizadetostjo čistega razuma bi se lahko o hierarhiji nazivov v KKK pogovarjali  enako kot o hierarhiji nazivov v vojski. In zaključili, da se Veliki modrec res sliši veliko bolj kul kot generalpolkovnik. Ampak glede na to, kaj KKK je, to preprosto ne bi bilo spodobno.

Ko sem prebral tisti tvit, mi je bilo jasno, da Damorju v glavi manjka kolešček. Damore ima ogromno logične, a nič čustvene inteligence. Od ljudi se pričakuje, da imajo oboje. O drugi skrajnosti, o pretiravanju s slednjo na račun prve bo tule tekla beseda.

Protesti po referendumu v Kataloniji. Foto: Reuters

Grški jogurt: vsi različni, nekateri enakopravni 

Čustva so cenejša kot pamet

Težava nastane, ko tabu ali pa vsaj predmet nepremišljenega čustvenega odziva postane preveč družbenih fenomenov in ko čustva postanejo prevladujoč argument v razpravi, ki bi morala biti tudi razumska. Čustva so v prednosti, ker ne zahtevajo posebnega možganskega napora, zato so udobna in učinkovita.

Ker ne terjajo napora in ker se jih da upovediti na kratko, so čustveni odzivi pisani na kožo sodobnim komunikacijskim kanalom, kot so družbena omrežja. Trump denimo zna. Čustveni tvit bo imel bistveno večji odmev od razumskega preprosto zato, ker možgansko procesiranje prvega zahteva veliko manj napora. Čustva lahko nagovorite v 140 znakih ali manj, nagovorite jih z eno fotografijo, z ikono, ki jo v znamenje solidarnosti nalepite čez svojo sličico na Twitterju ali Facebooku. Zato je argumentirane razprave v sodobni družbi vedno manj, razkazovanja čustev pa vedno več.

Obsojamo nasilje in se zgražamo nad nasilneži – na primer policijo, ki je tepla Katalonce. Žalujemo za mrtvimi, denimo za sirskim dečkom na tisti plaži. Veselimo se zmage na primer kajakaša Savška. Skupno vsem tem odzivom je navezanost na subjekt novice: začutimo navezanost na prejemnika udarcev gumijevke, kot bi tepli nas; navezanost na katalonski narod, kot bi bil naš; navezanost na tistega dečka, kot bi bil naš otrok; navezanost na tistega košarkarja, kot da bi mi zmagali tisto tekmo.

Družbeni mediji in program za nežno pranje 

Žurnalizem navezanosti

Da to počnejo delovni ljudje in občani, jim ne gre zameriti. Niso poklicani, da prenašajo, interpretirajo ali usmerjajo dogodke v družbi. Ko to počnejo mediji, pa imamo – po mojem mnenju – težavo. Tak novinarski žanr je dobil svoje ime – žurnalizem navezanosti (vir). Novinar se čustveno naveže na ljudi, o katerih piše, to navezanost prenaša na bralca in dobri novinarji znajo tudi bralca navezati na (praviloma) žrtev. Maksima žurnalizma navezanosti je, "sveta ni treba razumeti, o svetu je treba čustvovati«. Zelo čez palec bi lahko ocenili, da so pri nas v tej obliki novinarstva posebej uspešni komercialne televizije in njihova spletišča, medtem ko državna RTV vztraja pri aktivistični obliki novinarstva. Maksima tega je, »sveta ni treba razlagati, svet je treba spreminjati".

Še za stopnjo huje je, ko se razkazovanje čustev pričakuje od politikov. Če se politik ne veseli skupaj s športniki in takoj ne čestita za vsako kolajno, pomeni, da ni povezan s svojim ljudstvom, ni eden od nas. Glasujemo pa seveda za nekoga izmed nas. Od politikov se pričakuje, da se veselijo, da obsojajo, žalujejo, so zaskrbljeni skupaj z nami. Štiriindvajseturni cikel novic od njih terja, da to ažurno in sproti oglašujejo na družbenih omrežjih.

Ker sodelujejo na družbenih omrežjih, so politiki podvrženi enakim pritiskom množice kot vsi drugi. Pritisk množice terja, da gledaš košarkarsko tekmo, ker jo vsi gledajo, da moliš za X, kjer je X zadnji kraj terorističnega napada, ker molijo vsi, da obsojaš nasilje policije v Kataloniji, ker ga vsi obsojajo. Bog ne daj, da bi se človek postavil na drugo stran družbeno-medijskega stampeda, ki se požene ob vsakem večjem dogodku.

Katalonija v srcu

Zadnji tak družbeno-medijski stampedo se je v Sloveniji zgodil v zvezi z nedeljskim referendumom v Kataloniji. Navezanost na Katalonce je bilo v Sloveniji preprosto vzpostaviti, ker se je tudi Slovenija nekoč osamosvajala. V boju 'Katalonk in Kataloncev' za neodvisnost vidimo svoj boj. Množica na Plaça de la Universitat je množica s Kongresnega trga. Nekateri, ki so slovensko samostojnost podpirali precej mlačno, so dobili priložnost, da z glasnim zavzemanjem za katalonsko samostojnost popravijo spomine na svojo domačo vlogo.

Na osebni ravni in na ravni osebne želje po neodvisnosti je med Slovencem in Kataloncem kar nekaj podobnosti. Na to brenka žurnalizem navezanosti in na to se naslanjamnožica na družbenih omrežjih. In potem imamo tekmovanje, kdo bo glasneje obsodil nasilje policije in kdo bo bolj kritičen do 'mlačnosti' slovenskih in evropskih institucij, ki se niso priključile stampedu. Kdor se mu ne priključi, dela politični samomor. Všečkajo in delijo se kolumne z jasnimi enosmernimi čustvenimi sporočili.

Podobnost med Slovencem in Kataloncem na osebni ravni pa ne implicira nujno podobnosti med Slovenijo in Katalonijo na abstraktni, politični ravni. Jugoslavija je bila komunistična diktatura, Španija je demokracija. Slovenski parlament je tako rekoč soglasno razpisal referendum, v katalonskem so za to zbrali pičlo 52-odstotno večino. Slovenci so delali skladno s svojo ustavo, katalonski statut, ki ga imajo namesto ustave, za take zadeve zahteva dvetretjinsko večino v katalonskem parlamentu. V Sloveniji se je 88 odstotkov vseh volivcev izreklo za samostojnost. V Kataloniji se je za samostojnost izreklo 37 odstotkov vseh volivcev.

Resda je čustva treba postaviti daleč pred razum ali imeti še kakšno drugo agendo, da ob takem rezultatu pozivaš Bruselj, naj "prizna izid referenduma, na katerem se je 90 odstotkov volivk in volivcev, ki so glasovali, odločilo za samostojnost".

Preslišani slovenski lekciji

V klasičnem liberalizmu je idealna družba taka, v kateri je kar najmanj nasilja in prisile. Zato moramo obsoditi nasilje, ki je spremljalo referendum. Obsojamo napade na svobodo interneta, ko so španske oblasti zapirale dostop do katalonskih portalov, ki kažejo, v kaj se lahko sprevrže boj z lažnimi novicami. Tudi moja privrženost Kataloncem je zato še večja.

Na splošno velja, da je prisile manj, če država uzakoni tisto, s čimer se ljudje že tako strinjajo oziroma sprejemajo. Spremembe temeljev neke družbe, kar državni okvir je, morajo imeti plebiscitarno podporo. Okvir španske države sprejema 63 odstotkov prebivalcev Katalonije. Zadovoljni so s statusom quo. Tudi oni štejejo, čeprav se čustveno Slovenci z njimi težje poistovetimo, čeprav nimajo statusa žrtve, šibkejšega, manjšine … Naloga odgovorne politike ni, da zbira všečke na Twitterju, ampak da pomaga iskati rešitve, s katerimi 37 % + 63 % lahko mirno živi.

Slovenci zadnje čase Kataloncem nekam veliko ponujajo svoje znanje o osamosvajanju. Dveh temeljnih lekcij jim, kot kaže, niso prodali: da mora biti vse skupaj mogoče zagovarjati kot formalnopravno zakonito in da se mora za neodvisnost izreči večina vseh volivcev. S tem je sicer vodilno Demosovo voljo do neodvisnosti obogatila takratna leva opozicija in to je bilo pomemben dejavnik uspeha slovenskega projekta.

Med razumom in čustvi je bilo v Sloveniji ravnotežje. Ampak takrat še ni bilo interneta.