Kaj praznujemo?

Iz naše hiše se vidi kar lep kos koprske in tržaške okolice, ki je opolnoči zagorela. Eksplodirala. Zažarela. Pravzaprav niti ne vem, s katerim izrazom bi opisal pogled na množico ognjemetov, posejanih po novoletnem nebu. Pojav ožarjene noči je bil precej dolg. Tudi kakšnih dvajset minut po polnoči je bilo istočasno v zraku kakšnih ducat živobarvnih pirotehničnih okraskov. Celo naš Ljubljančan, ki tako rad preganja mularijo in zaradi petard klicari policijo, je imel svoj ognjemet. Kaj je vzrok, da ljudje v nekaj minutah poženemo v zrak tako množico svetlečih petard? Očitno je recesije konec. Take zadevščine so namreč veliko predrage, da bi si jih privoščili v deželi, kjer naj bi bili ljudje lačni. Juhu! Za konec recesije bi si tudi sam kupil petardo. No, ja, verjetno niso vsi enakega mnenja. Večina ljudi še vedno vzrok za ta zelo drag in zelo kratek nebesni pojav, ki ga zahodnjaki vsako leto ponavljamo, vidi v spremembi ene cifre v letnici. Kar je banalno. A v resnici ni, ker so vzroki za praznovanje veliko globlji. Praznovanje novega leta je del stoletne slovenske kulture. Na prvi pogled se zdi, da je božič krščanski praznik, novo leto pa posvetni. Zato nekateri kristjani novo leto skorajda ignorirajo. Tako kot nekateri nekristjani ignorirajo božič. Če se malce poglobiš v zgodovino, pa ti bo šlo ob tem malce na smeh. Gre namreč za en in isti praznik. V slovenski tradiciji je praznovanje novega leta večdnevno: praznik božjega rojstva s tremi vrhunci: božičem, novim letom in tremi kralji. Na dan pred vsakim praznikom je sveti večer. Ali predvečer. Prvi, drugi in tretji. Da se na prvi sveti večer spominjamo Jezusovega rojstva, vemo vsi. Večina verjetno tudi ve, da je 5. januar predvečer Jezusovega razglašenja (tiskovne konference, bi temu rekli danes).

Kaj pa drugi sveti večer, silvestrovo? Zakaj je novo leto postalo praznik? Na novega leta dan so starši Jezusa prinesli v jeruzalemski tempelj, kjer so ga obrezali. V današnjem pomenu bi temu rekli vpis v matično knjigo. Novo leto torej ni nekrščanski, posvetni ali celo ateistični praznik, kot bi kdo mislil. Novo leto je krščanski praznik.

A le na prvi pogled. Tu nastopi en velik ampak. Praznovanje novega leta je namreč starejše od krščanstva. Naši slovanski predniki so prav v teh dneh leta imeli praznovanje že takrat, ko so verjeli v Peruna, Svetovida in Triglava. Slovani so verjeli, da se na dan, ko se konča obdobje daljšanja noči, rodi bog Svarožič. To je sin boga ognja Svaroga. Svarožič je v ruski tradiciji božji kralj med ljudmi. A presenetljive podobnosti med krščanskimi in "poganskimi" tradicijami najdemo tudi v drugih, še starejših indoevropskih mitologijah. Krščanski misijonarji so se naslonili na starejše običaje in jim dali nov pomen. Torej je novo leto v bistvu tudi "poganski" praznik.

Praznovanje zimskega sončevega obrata (solsticija) je staro toliko, kot je star homo sapiens sapiens. Slovani so ta praznik obeležili po svoje. Slovenci so ga stoletja praznovali po svoje. Zadnja desetletja pa ga praznuje vsak Slovenec prav po svoje. Eni s čašami opoja, drugi pred televizijo, tretji s petardami, četrti z meditacijo. Vsak po svoje. Škoda le, da nekateri s svojim praznovanjem motijo sosedovo. Kar pa ni najbolj prav, kljub najdaljši noči v letu. Ki pa, mimogrede, ni ne na novo leto in ne na božič, ampak 21. decembra.

Z veliko željo, da bi bolj spoštovali tudi praznike, ki jih sami nimamo za praznike, naj bralkam in bralcem vsega Planeta zaželim veselo leto 2013.