Sreda, 6. 3. 2019, 15.10
5 let, 9 mesecev
Kaj pa odstop iz nesposobnosti?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,12
9
Če ne prej, se lahko človek o delovanju te države resno vpraša na hodniku ene od 58 upravnih enot. Te so namreč, podobno kot je Adi Smolar že leta '94 opisal Zavod za zaposlovanje, postale "... kraj, kjer se končajo sanje". Res ne znajo drugače, kot da se v 21. stoletju štirikrat vozim do okenca in domov, samo zato, da neki dokument, ki so mi ga že dali v roke, še enkrat požigosajo?
Čakanje na gradbeno dovoljenje je v Republiki Sloveniji brez dvoma izjemna izkušnja. Čakali ste ga več mesecev. Če gradite v Ljubljani, ste do tega trenutka (in to bolj srečni med vami) plačali že najmanj 15 tisočakov komunalnega prispevka. In zdaj ta dragoceni papir vzhičeno prvič držite v rokah. Naj vam pokvarim trenutek? Moram. Najmanj štirikrat se boste (preverjeno) vozili od doma do okenca upravne enote, preden boste z že izdanim dovoljenjem res lahko začeli karkoli graditi!
Srečni klic in potem ...
Takole gre: dobite srečni klic, pridete po dovoljenje in ga nesete domov. Če razmišljate, da bi ga zdaj dali v okvir ... Napaka! Ko poteče rok za pritožbe, ga morate namreč vrniti nazaj. Na okencu vas tokrat pričaka nov obrazec. Z njim potrdite, da si pri polni zavesti resnično želite, da vaše dovoljenje postane pravnomočno. Ker se to Republiki Sloveniji, oprostite, pač ne zdi samoumevno. Ko se vrnete domov, ste se med točko A in B peljali že štirikrat. In še vedno ne morete graditi.
Gradili boste šele, ko vam isti, samo na novo ožigosan papir, kakšen teden pozneje vrne poštar. Če na omenjenem obrazcu niste izrecno obkrožili te možnosti, se boste pred tem vozili še petič in šestič. V mojem primeru je bilo to dodatnih 11 kilometrov vožnje in dodatni trije tedni izgubljenega časa na slabih pet mesecev podlage. Prav neverjetno je, kolikokrat se je moral ta nesrečni papir na samo 3,7 kilometra dolgi poti voziti z menoj in s poštnim kombijem.
O tehtanju las
Naprej. Enemu od bolj znanih frizerjev v državi je ta teden javno počil film, ko je med prebiranjem najnovejše uredbe o ravnanju z odpadno embalažo dobil občutek, da državna Agencija za okolje od njega po novem pričakuje, da bo poročal tudi o tem, koliko kilogramov las odvrže med odpadke. Po domače: naj vsak mesec stehta vsak postrižen las in o tem poroča državi.
K sreči se je izkazalo, da gre samo za črkobralski nesporazum. A kdo bi frizerju ali kateremukoli obrtniku v tej državi zameril, če se ne znajde več v nebrzdani poplavi najrazličnejših predpisov, zakonov in uredb. Želite dokaz, da birokracija v Sloveniji živi v nekem svojem, vzporednem svetu? Tu so konkretne številke, ki ne potrebujejo dodatnega komentarja:
- leta 1991, ob osamosvojitvi, je imela Slovenija 1.229 zakonov in podzakonskih aktov,
- do leta 2011 je ta številka narasla že na 14.712,
- sredi leta 2016 je življenja Slovencev urejalo natanko 20 tisoč predpisov,
- po zadnjih dostopnih podatkih števec kaže 20.348 zakonov in podzakonskih aktov.
Skoraj 40-odstotna rast je to samo v zadnjih sedmih letih. O globjem pomenu tega neverjetnega razraščanja zakonodaje pa bolj ali manj vse pove misel rimskega politika Tacita: "Najbolj pokvarjena država ima največ zakonov." Izrekel jo je pred skoraj 2.000 leti. In v vsem tem času se, kot kaže, niti v Italiji niti v Sloveniji nismo prav veliko naučili.
Prazne obljube
In zdaj nagradno vprašanje. Kje sem našel naslednji citat? "Posebna skupina na ministrstvu za javno upravo je vzpostavila številne partnerske stike z nevladnimi organizacijami in združenji gospodarskih subjektov in tako vzpostavila protibirokratski filter. Od državljanov, podjetij, njihovih interesnih združenj, nevladnih organizacij, menedžerjev in drugih zaposlenih v javni upravi zbiramo predloge za izboljšave in poenostavitve postopkov."
Zveni znano? Seveda! Obljuba o odpravi administrativnih ovir je bila namreč že davnega leta 2004 z mastnimi črkami zapisana v koalicijsko pogodbo prve Janševe vlade. In od takrat nam to v podobnih dokumentih že 15 let obljubljajo prav vse slovenske vlade za njo.
Pa odstop zaradi slabega dela?
Zato bi se morali v poplavi odstopov zaradi vzkipljivosti, vpitja in metanja ključev, zaradi preplačanih maket in po novem tudi zaradi ukradenih sendvičev morda vprašati tudi, zakaj v Sloveniji praktično ni klasičnih političnih odstopov? Torej odstopov zaradi prelomljenih obljub, neizpeljanih projektov, nikakršnega napredka?
V slovenski politiki se odstopa samo še zaradi afer in aferic. Zaradi slabega dela že dolgo ne. Zato je vedno kriv kdo drug. Koalicija, opozicija ali pa kar prejšnja vlada. Saj veste, kaj je edina stvar, za katero nihče ne toži, da je ima premalo? Pamet. O tem se pač ne govori na glas.
9